GENOVEFA 
Povest iz starih časov za vse dobre ljudi, zlasti pa za matere in otroke. 
Iz pisem gospoda KRIŠTOFA SHMIDA, poslovenil F. M. 
V LJUBLJANI. 
Natisnil, založil, in na prodaj jih ima Jožef Blaznik; na Bregu, Nr. 190. 
1841. 
Pervo poglavje. 
Genovefa Vojnomirova nevesta. 
Pred več stoletji, ko je zora sv. Evangelja tamote nejeverstva na Nemškim razsvitlila in sirove šege naših hrabrih dedov (prednjikov) še zlo omečila; ko je še zlo pusta terda zemlja pod rokami pervih spoznovavcov keršanstva bolj prijazno podobo oblekla, in ko so se nezmerni gojzdi še v mnogih krajih rodovitnim poljanam in cvetečim vertam vmaknile, je živel na Niderlanskim prav žlahten vojvoda; — vojvoda Brabanski. Zavoljo njegoviga serčniga poguma in njegove velike hrabrosti so se vsi nad njim čudili; zavoljo njegoviga resničniga strahu božjiga, njegove ljubezni do ljudi, njegove terdne poštenosti so ga vsi spoštovali in ljubili. Njegova gospa, vojvodnja mu je bila v žlahtnosti po vse enaka in z njim le ena duša, le eno serce. Edino hčer sta imela, ktero sta preserčno ljubila in prav pobožno (brumno) odredila — po imenu Genovefo. 
Še otrok je že Genovefa prav bister um pokazovala, in prav žlahtno serce in v vsim svojim obnašanju prav krotko, tiho bitje. Kadar je po šegi tistih časov vojvodnja za kolovratam sedela in mlado hčerko pri petih letih na majhni lepi pručici zraven sebe imela, ki je vreteno prav priročno vertila, in najbolj čiste nitke predla, med predenjem marsiktere reči popraševala, na vsako vprašanje lepo in prav odgovarjala in vsako besedo prav krotko, razločno in pametno izgovarjala, — se je mogel vsak, kdor koli jo je vidil, zavzeti in rekel je, s tega otroka mora kaj posebniga postati. Kadar je v svojim desetim ali dvanajstim letu s svojimi vojvodskimi starši v cerkev prišla, s svojim ljubeznjivim, vsim pobožnim (andohtljivim) obličjem, s svojima licama, na kterih je čista rudeča nedolžnost cvetela, s svojimi dolzimi, rumenimi kitami, v svoji prosti beli obleki med očetam in med materjo v z rudečim suknam pregernjeni cerkveni pruki pred altarjem klečala, bistre višnjeve oči polne pobožnosti proti nebesam povzdignila in po tem jih zopet v serčni molitvi proti tlam obernila — je vsak mislil, de angelja iz nebes vidi. Kakor pravi angelj tolažbe je koče siromaštva in bolnike na postijah obiskovala. Ubozim otrokam je obleke nosila, ki jih je sama narejala, in marsikteri zlat (cekin), ki ji ga je vojvoda za lepotije dal, je možem podelila. Z majhnim jerbasčikam na roki je zjutrej in v večernim mraku nevidama k bolnikam hodila, jim pokrepčajoče jedi in marsikakšniga žlahtniga sadja, ki se je takrat po Nemškim še malokje dobilo, in kteriga si je sama sebi pertergovala, prinest. Odražena devica je bila prava podoba nedolžnosti in lepote in vse pobožne matere so gospodično — tako so se še takrat vojvodske pervenke ali princesine imenovale — svojim otrokam v izgled pobožnosti, samotniga življenja, čistote, pridnosti, krotkodušnosti in vsake ženske čednosti pokazovale. 
Grof Vojnomir, hraber vitez prav žlahtniga serca in čverste postave je bil vojvodu v boju življenje rešil. Po vojski ga vojvoda na svoj dvor pelje in kmalo mu je tako ljub, kakor njegov lastni sin, in svojo hčer mu v zakon da. Ko je jutro ločitve napočilo, in Genovefa s svojim možam šla, ga ni bilo v vojvodskim gradu in v celi okolišini ne eniga suhiga očesa; tudi Genovefa se je pri vsi svoji ljubezni do moža skoraj v solzah vtopila. 
Častitljivi oče so jo še enkrat objeli, s solzami oblili ter djali: »Idi tedaj, draga hči! Jes in tvoja mati sva stara. Oba tukaj ostaneva nevedjoča, če bodeš še kdaj naji obličje gledala. Pa saj gre Bog s teboj in je tudi, kamorkoli prideš, pri tebi. Vedno ga pred očmi in v sercu imej, kakor so te tega tvoji starši učili, in ne omahni ne za las ne na desno ne na levo iz njegove poti; potlej nama ne bo treba skerbeti zavoljo tebe in lahko mirno umerjeva!« 
Po tem so jo mati s slabimi rokami objeli, in od joka in ihtenja so komaj te besede reči mogli: »Z Bogam, Genovefa, in Bog naj te spremi! Oh, jes ne vem, kaj je nad teboj sklenjeno in marsiktere kalne misli mi serce obtežvajo! Pa vedno si bila dobra hči, si bila naji največi veselje na zemlji, nikoli naji nisi razžalila — o, ostani tudi v prihodnjo dobra. Nikoli nič ne stori, česar bi se pričo Boga in staršev sramovala. Še enkrat, dobra ostani — in po tem je vse dobro! In če bi se tudi na zemlji nič več ne vtegnili viditi, se bomo gotovo zopet v nebesih vidili!« Oba stara se zdaj še k grofu oberneta ter rečeta: »O sin, vzemi jo tedaj. Najdražeji zaklad je. Tebe je vredna. Obderži jo ljubo in bodi ji — oče in mati!« Grof Vojnomir je vse obljubil in z Genovefo je pokleknil, očetovi in materni blagoslov prejeti. 
Zdaj je Hidolp, škof, ki je Genovefa z grofam Vojnomiram poročil, pobožen, častitIjiv starček belih las pa še rudeče-cvetečih lic pristopil in roke na nju položivši in ju poblagoslovivši je posebno Genovefi rekel: »Ne solzite se, žlahtna mlada gospa! Bog vam je veliko srečo namenil — pa drugače, kakor vsi pričujoči mislijo. Dan bo pa prišel, ki bodo vsi tukej pričujoči Boga za to s solzami veselja hvalili. Spomnite se teh mojih besedi, kadar se vam kaj posebniga primeri — in Bog bodi z vami!« 
Pri teh besedah pobožniga, bogaboječiga starčka je vse pričujoče misel na prihodnje posebno naključje spreletela in občinska miloserčnost se je v molčečo, upanja polno molitev k Bogu in njegovi ljubezni polni previdnosti spremenila. Grof je po tem Genovefo, ki je ko stena bleda in na pol omedlela bila, na potniga za njo pripravljeniga in krasno olepšaniga konja posadil, in od mnogoštevilnih vitezov sprejeta sta se odpravila. 
Drugo poglavje. 
Grof Vojnomir gre na vojsko. 
Grofovi grad, Vojnomirovo imenovan, je visoko na skali med rekama Rajno in Mozelo v lepim, prav prijetnim kraju stal. Ko se je grof s svojo mlado zaročnico grajskim vratam bližal, so še njegovi služabniki in podložni — možje in žene, mladenči, mladenke in otroci — v najlepših oblačilih napravljeni stali, de bi žlahtna zakonska sprejeli. Velike vrata gradu so bile z zelenjem in cvetlicami olepšane, in še pot je bila s cvetlicami in z zelenim listjem potresena. Vsih oči so bile v Genovefo vperte, vsi so zlo želeli, svojo novo gospodinjo viditi. Ko so jo še blizo zagledali, so se vsi zavzeli. Ker je bil obraz Genovefe ves ogledalo čiste, nedolžne, dobroserčne, le v nebesa zamaknjene duše, je imela res nekaj nebeškiga na sebi, in je bila v resnici nadzemljiske lepote. Genovefa je zdaj, s konja stopivši, vse tako milo, tako prijazno in s tako blagimi prostimi besedami pozdravila — je s starimi možaki tako spoštljivo, z materami, ki so svoje otročiče pestvaje ali pa za roke deržaje tam stale, tako prijazno govorila — je po imenu in starosti otrok popraševala in jih tako obilno obdarovala, de se je vse veselilo. Ko je pa še verh tega — kar si je na poti od grofa sprosila, vojakam in slugam za to leto dvojno plačo, podložnim za eno leto odpustek davkov in domačim revežem obiln dar žita in derv napovedala, je vse serčna radost vnela, solze veselja so točili, vsi so sebe in grofa srečne imenovali, in jezero pobožnih prošenj za mladi zakonski par je v nebo gorelo. Še zlo starim grofovim vojakam, ki so svojimu gospodu na čast nepremakljivo na straži stali, so solze po zagorelih licih tekle. Vojnomir in Genovefa sta v prav srečni edinosti živela. Pa ta sreča je le malo tednov terpela. Nekiga večera pozno po večerji, ko so že luč prižgali, sta oba dovoljno v navadni stanici sedela. Genovefa je predla in pela, in Vojnomir je k njenimu petju na strune brenkal. Zdaj so se zvunej pred gradam vojniške trobente zaslišale. »Kaj je?« je grof svojiga nadhlevarja, ki je ravno proti njemu hitel, poprašal. »Vojska!« mu je odgovoril. »Zamorci so nanaglima iz Španjskiga na Francosko udarili in žugajo vse z ognjem in mečem končati. Dva viteza sta zdolej s kraljevimi povelji. Še to noč se imamo, če je mogoče, odpraviti, de bi se brez odloga s kraljevo vojsko združili.« — Grof je koj doli hitel, in pelje viteza jih pozdravivši v viteško sobo (zimer). Prestrašena grofinja je v kuhnjo hitela, kaj pripravit, s komur bi vitezama postregla; zakaj po šegi tistih starih časov se tudi grofinje niso sramovale, pred ognjišem stati. 
Grof se je celo noč na vojsko napravljal, poslance svojim vojakam v okoljšini pošiljal in naročeval, kaj se ima pri njegovim odhodu goditi. Vsi vitezi so se iz okoljšine na njegovim gradu zbrali in ves grad je šumel od osrošja, od hoje oklenjenih mož in od zvončanja ojstrog. Grofinja je imela celo noč dosti opraviti, toliki množici ljudi postreči in platna in vsiga, kar je koli grof za odhod potreboval, navezati. Ob zori druziga dne so bili vsi vitezi v oklepih v veliki sobi zbrani in grof je od glave do nog v železo napravljen in z gibkim peram na čeljadi (Helm) med njimi stal. Zdolej pred vratmi gradu so se še konjniki in pešci za boj napravljeni v red vstopili in ga čakali. 
Genovefa je zdaj v sobo prišla in je svojimu možu po viteški šegi meč in sulico podala. »Suči te orožja za Boga in za domačijo — v pomoč neorožnjene nedolžnosti in v strah prevzetnih hudobnežev!« je djala in bleda ko ruta, ktero je v rokah deržala, mu je roke podala. Težke misli na prihodnje terpljenja, kterih si pa še zdaj ni mogla razložiti, so ji težile serce. »Oh Vojnomir!« — je zdihtila — »če bi se nič več verniti ne vtegnil,« in z ruto je obraz zakrila. »Mirniga serca bodi!« ji je grof rekel. »Brez božje volje me ne more nihče ob tla djati. Povsodi smo v božjih rokah. Doma smo smerti ravno tako blizo, kakor na terišu, in le njegova roka je, ki nas vedno pred njo varuje. Pod njegovim krilam smo v sredi najbolj kervaviga boja v taki varnosti, kakor v gradu. Bog je. Bog vojska in terden grad. Kdor se Boga boji, se nima nič druziga bati. Torej ne tarnaj, draga žena, in ne skerbi zavoljo mene. Oskerbljenje tebe in gradu z grašinstvam sim za Bogam svojimu hišniku tukaj izročil. On je odslej gospodar gradu in oskerbnik mojih vlastin! In zdaj te Najvikšimu izročim! Z Bogam, misli na-me in moli za-me!« 
Genovefa ga je še po kamnitnih stopnicah spremila in vsi vitezi so šli za njima. Koj, ko so skozi velike vrata gradu prišli, in trobente zapele, so se vzdignjeni meči v solncu, ki je ravno iz-hajalo, zabliskali grofa pozdraviti. Urno se je, svoje solze, ki so ga silile, skrit, na konja zalučil in ko bi bil trenil naprej zdirja, se vitezi in oprode (hlapci) čez gromeči most pod gradam, zapraše. Genovefa je iz stolpa (turna) za vlakam tak dolgo za njim gledala, de se je njenim očem skril, in v svojo sobo se je zaklenila, de bi se izjokala in celi dan ni ne grižljeja zavžila. 
Tretje poglavje. 
Genovefa krivo tožena. 
Genovefa je po odhodu svojiga moža v veliki žalosti na svojim gradu živela. Kadar je zarja čez smerečje sanjala, je še pri delu sedela in marsiktera solza ji je ko rosa na cvetlice, ki jih je delala, kanila. Kadar je mašni zvonček zapel, je hitela v grajsko kapelico in prav serčno je za srečo svojiga moža molila. Nikoli niso pri božji službi njene klopi v cerkvi prazne vidili, in tudi še nektere popoldanske ure je tam preživela v samoti. Deklice iz vasi, ki je bila pod gradam, je okrog sebe zbirala, jih presti in šivati učila in jim pri delu marsikaj lepiga pripovedovala. Kakor je še od svoje mladosti prijatlica revnih in bolnih bila, tako jim je bila zdaj prava mati. Tu ga ni bilo uboziga, kterimu bi ne bila delati in si kaj zaslužiti dala, in kjer koli je kaki bolnik bil, ga je obiskala v njegovi koči, in njena prijaznost in prijetna zgovornost mu je najgrenkejši zdravila poslajšala. Zvečer je med deklami predla — in v časih tudi še pozno ponoči, ko je luna skozi okno svetila, je v samotni sobi sedela, na strune brenkala in zraven kako pobožno pesem pela. Pri vsim pa je na dober red in čiste obnašanje gledala, in prav nič nerodniga ni pri svojih podložnih terpela. 
Hišniku, kterimu je bil grof vse svoje izročil, je bilo Golo ime. Prebrisan, dobro podučen mož je bil, ki je s svojim priliznjenim govorjenjem in dopadljivim vedenjem vsaciga si pridobiti vedel. Pa mož je bil brez vesti in brez strahu božjiga; dobiček in razveseljevanje mu je bilo čez vse. Če je bilo to, kar je delal, dobro in pravično, ali ne, ni nič vprašal, de mu je le koristno ali prijetno bilo. Koj po grofovim odhodu tedaj je začel zapovedovati in gospodariti. Oblačil se je lepši, kakor grof, je napravljal velike gosti in tako premoženje svojiga gospoda tratil. Torej je z vsimi svojimu gospodu zvestimi služabniki ošabno ravnal, tudi marsikterimu delavcu terdo zaslušeno plačilo vtergal, in prepovedal, de se nima nobenimu ubogimu ne edin grižljej kruha podeliti. Le Genovefi je doslej zmiraj svoje spoštovanje skazoval, in njegova prijaznost in požrešnost do nje je bila brez konca. Genovefa se je vedno ponosito in modro deržala; se ni nikoli z njim pogovarjala in ga je vedno njegovih dolžnost opominjala. S perviga se je zdelo, de ji je pokorin in prizadeval si je močno, ji svoje napačnosti zakriti. Pa sčasama se je njegova prederznost narašala in poslednjič je bil tako nesramen, de jo je narnesramniših reči nagovarjal, kterih se poštena žena ali devica koli nagovarjati more. Z vso gnjusobo in nevoljo, ktero je sazlužil, ga je zavernila — in serdito jo je začel zdaj čertiti in sklenil je, jo pogubiti. 
Genovefa, ktera se ni nič dobriga nadjala, je grofu pisala, Gola po resnici popisala in pismo z gorečo prošnjo sklenila, temu nevarnimu človeku slovo dati. 
Grofovi kuhar, prav pošten mož, ki je svoji gospodi vse dobro želel, in se vsim hudobnim ponudbam Gola po mogočnosti v bran stavil, se je Drakon imenoval. Ta je obljubil pismo grofinje po nekim zvestim možu skrivej grofu poslati. Pa zvijačastimu Golu to ni skrito ostalo. V tistim hipu, ko je Genovefa zjutrej zgodaj Drakonu v svoji sobi pismo dajala, Golo z golim mečem pridere, uboziga, nedolžniga Drakona pričo nje prebode in začne strašno kričati. Vsi v gradu so urno vkup hiteli, grofinjo razmeršeno in brez govorjenja na sedež naslonjeno in Drakona pred njo v kervi ležečiga vidijo, in Golo je od žlahtne, nekrivične grofinje tako nesramno lagal, de so vsi hlapci in dekle nad tem osramoteli. Po tem je v tisti uri posla (pota) s ravno tako lažnjivim, opravljivim pismam do grofa poslal, Genovefo, najpobožnejši (brumno) in nedolžno gospo kakor nezvesto, nepošteno ženo tožil in zapovedal je jo ta čas v najglobokeji ječo v gradu vreči. 
Golo je svojiga gospoda na tanko poznal. Vedel je, de je grof prav žlahtnih misel, pravičen, usmiljen in velikodušen; pa de pri vsih svojih lepih lastnostih svojiga nagnjenja k nagli jezi, k čutljivosti in sumljivosti (Eifersucht) berzdati ne more. »In le eno neberzdano nagnjenje sicer še tako dobriga moža«— je rekel hudobnež — »je enako železnimu krogu (Ring) v nosnicah medveda. Peljati se da z njim, kamor kdor hoče.« Golo se je tedaj gotovo nadjal, de bo Grof koj, ko se mu bode jeza vnela, grofinjo umoriti zapovedal. 
Četerto poglavje. 
Genovefa v ječi. 
Stolp, (turn) ki je bil hudodelnikam ječa, in kteriga je ljudstvo le stolp ubozih grešnikov imenovalo, je bil najstrašneji vsih stolpov gradu. Genovefa ni mogla nikoli brez notrajne groze in brez serčniga usmiljenja do ubozih jetnikov memo njega iti. In nar zdolej v tem stolpu je zdaj ona sama zaperta bila! Njena ječa je bila tako merzla, tamotna in grozovitna, kakor mertvaško ozidje. Zidovje je bilo černkasto in od vlage v nekterih krajih preprešeno. Tla so bile z rudečimi žganimi kamni (zegli) vložene. Solnce ni nikoli va-njo posijalo, nikoli prijazna luna posvitila. Malo svitlobe dneva skozi majhno železno mrežo in Genovefina svitlobela obleka je grozo tega strašniga kraja le še bolj povekševala. Noč in dan je tukaj na malo slame ležala. Zraven nje je bil lončen verč z vodo in bitviza pustiga, černiga kruha je bila vsa njena hrana. Njene oči in lica so od vedniga joku s časam zatekle. 
Ko se je pa iz pervih težav strahu in bolečine zbrihtala, je z gorečo serčnostjo roke sklenila, proti nebu pogledala ter molila: »O Ti dobrotljivi oče nebeški! Tukaj globoko pod zemljo sedim, in proti Tebi gledam. Vsa zapušena sim zdaj. Nikogar nimam več, kakor Tebe. Nobeno usmiljeno oko ne vidi moje nadloge. Moj glas ne pride v človeške ušesa. Pa Ti vidiš moje solze — Ti slišiš moje zdihljeje! Sej si vsigapričujoč, tudi tu si, v tem tamnim kraju. Moj oče in moja mati ne vesta nič od mene in moj mož je dalječ proč od mene. Milostna roka vsih mojih prijatlov mi ne more pomagati; pa Tvoja roka ni prikrajšana; ti znaš vrata moje ječe odpreti. O, usmili se me, Ti najbolji oče!« 
Po tem je zopet od bolečine omamljena tiho in brez solza sedela. »O kako srečni« je djala, »so vunder najrevnejši ljudje memo mene! Mogoče jim je saj lepo jasno nebo in ljubo-zeleneče travnike viditi. O ko bi namest vojvodske hčere uboga pastirska deklica, ali namest grofinje beračica bila, kako bi mi dobro bilo! Oh! vse mi je odvzeto in prav nič več nimam. Še solnce, ki vsim sije, mi zdaj več ne sije! — Pa« — je zopet dalje govorila in solze so se ji zopet vderle — »sej si Ti še moj, o Bog! O bodi tudi Ti moje solnce! Res je, kadarkoli se tebe spomnim, se zopet vse po moji duši razjasni in moje od tarnanja kakor od kužniga mraza sterjeno serce se zopet v solze omeči!« 
Besedi častitljiviga škofa se je zdaj spomnila: »To tedaj« — je djala, in se je po ječi ozerla. — To tedaj je sreča, ktero si mi obetal, pobožni mož? Za cvetečimi vratmi me je ta tamna ječa pričakovala. — »Pa vunder,« je dalje rekla, »ker si me Ti, o Bog! v to ječo priti pustil, mi mora tako dobro biti. Res je, de Ti nadloge le is ljubezni pošiljaš, le preblečene dobrote so. Pod nesrečo sta le sreča in blagoslov skrita — kakor je Tvoja roka v grenko lupino marsiktero sladko jedro zaperla. — Potolažena hočem tedaj to terpljenje iz Tvoje očetne roke prijeti. Le na-te hočem pogledovati in se svojih preganjevavcov ne pritoževati. Tvoja volja je taka — tedaj, o Gospod, sim tu! Ravnaj z menoj po Svoji sveti volji. Pa le Svojo milost mi pokaži! Zoper Tvojo voljo mi ne more ne las zakrivljen biti.« 
Po tej molitvi je bila zlo potolažena. Tako se ji je zdelo, kakor de bi ji bil glas v persih rekel: »Ne boj se, Genovefa! veliko ti je še terpeti, pa iz vsiga tvojiga terpljenja te bo Gospod rešil! Pričo ljudi si sicer zdaj hudodelnica, pa tvoja nedolžnost se bode nekdaj vunder le lepši od solnca svetila.« In po tem je sladko zadremala. 
Peto poglavje. 
Genovefa v ječi mati. 
Genovefa je več mescov v ječi prebila. V tem dolgim času je ni nihče obiskal, kakor Golo, ki je svoje nemarne ponudbe brez prenehanja vganjal, in ji le pod to pogodbo njeno poštenje verniti in jo iz ječe rešiti obetal. Pa Genovefa mu je rekla: »Raj se čem priča ljudi nepoštena zdeti, kakor v resnici nepoštena biti. Raj čem najzdolej v tem stolpu skoperneti, kakor se s hudobijo na kraljevi sedež povzdigniti.« 
V tem se je njena reva še narasla. Kmalo po odhodu njeniga moža, se je s radostjo prepričala, de bode mati. Tisti čas je zdaj pritekel — in mati fantka je postala. »O Ti ljubo dete!« je rekla in s šibkimi rokami ga je k sebi stisnila »tako si ti tukaj! In v tem strašnim kraju si na svet prišel! O pridi sim na moje serce, de te ogrejem. Oh tvoja uboga mati še peljnice nima, v ktero bi te zavila. Noben človek ji ne poda žlice gorke župe, oh, kako te more tvoja slaba mati preživiti! V tem grozovitim kraju še ni druziga mestica, kamor bi te mogla položiti, kakor terde, merzle, kamnite tla. V tem tamnim, vlažnim ozidju, od kteriga neprenehama voda kaplja, moraš vlage in mraza umreti. O vi kamni nad mano, zakaj močite moje ljubo dete s svojimi doli kapljajočimi sragami? Ali ste tudi tako neusmiljeni, kakor ljudje? — Pa — nak', ne zamerite mi! ve neme (mutaste) ozidja, bolj občutite! Ve ne morete moje in mojiga otroka reve dalje gledati in zdihujete in jokate se z menoj!« 
Po tem je proti nebu pogledala svoje dete s slabima rokama deržaje in s solzami rekoč: »O Bog! Ti si me s tem otrokam obdaril, Ti si mu življenje dal! Tvoj dar je! Tebi gre! Tebi naj bode tudi ves posvečen! Ja«— je rekla dalje — »ta ima moj pervi opravek biti, de ga Tebi posvečim. V Tvoj sveti tempelj ga ne moram poslati. Pa saj si tudi tu pričujoč — in kjer si Ti, je tudi Tvoj tempelj. Nobene prijazne roke ni tu, ki bi ga pri kerstu deržala, nobeniga duhovniga, ki bi očeta in botra njegovih dolžnost opominjal. Jes, njegova mati čem tedaj botra, očeta in duhovna namestovati. — Sveto Ti tedaj obljubim — o Bog! — ako bodeš mene in mojiga otroka toliko doživeti pripustil — tega otroka v sveti veri v Tebe, o Oče! v Tvojiga sina in Tvojiga Duha, v spoznanju Tebe in v sveti ljubezni zredili, in ga kakor drago, meni izročeno blag pred hudim varovati, de ti ga tisti dan čistiga in neomadežvaniga od grehov in hudobij nazaj dam, in v svoji sodbi pred Teboj obstati morem. Dolgo je zdaj še tiho molila, in potem verč z vodo prime in otroka kersti, kteriga je Boleslava imenovala. »Zakaj v bolečinah in v solzah« — je rekla — »si prišel na svet, Boleslav naj bode tedaj tvoje ime in solze matere naj ti bodo vezilo!« 
Po tem je dete v svoj pripas zavila, in ga v naročje položila. »Tako« — je djala — »tukaj v mojim naročju ima tvoja zibelka biti. S solznimi očmi je kosiček terdiga kruha zraven sebe pogledala, ter djala: »To, ti revše, ima v prihodno tvoj živež biti! Res je terd in pust in meni ga je komaj dovolj; pa mirniga serca bodi, solze tvoje matere ga imajo omežiti in v božjim blagoslovu ga bo meni in tebi dovolj.« Drobno je po tem terdi kruhek svežila in svoje dete z njim redila. 
Ko ji je nekiga dne dete na rokah sladko zaspalo, se je čez-nj naslonila in zdihovala: »O Bog! pogledaj vunder na to revno dete v mojim naročju! Oh, cvetlica bi v tem tamnim, merzlim ozidju brez solnčniga sija in toplote, brez oživljajočiga zraka kmalo svitlobo in barvo zgubila, obledela in zvenila! Oh, kako bi mogla ta mala cvetlica tu obstati! O Bog, ne daj, de bi tako revno poginilo! O kako ga ljubim, kako rada dam življenje za-nj! Pa sej ga Ti še bolj ljubiš, ko jes. Ti mene ljubiš, ljubiš vse ljudi bolj, kakor mati svoje dete. Res je,« — je rekla dalje— »sej si ti sam rekel: In če bi tudi mati svojiga otroka pozabila, jes vunder tebe ne bom pozabil.« 
Ko je Genovefa tako glasno govorila, se dete zbudi in se v pervič prijazno materi nasmehlja. Genovefa se je tudi nasmejala — v pervič v ječi: »In ti se smehljaš, ljubo dete?« — je djala, in ga na svoje serce pritisnila. »Ali se ne bojiš strahot tega kraja? Le smehljaj se, le! Tvoje smehljanje mi več pove, kakor jezero besedi. Zdi se mi, kakor de bi hotel reči: Mati ne jokajte se in bodite veseli!— Ti si res reven, pa Bog je bogat. Ti si nezmožen, pa Bog je vsigamogočen pomočnik! Ti me gotovo zlo ljubiš, pa Bog tebe in mene še bolj ljubi! O le smejčkaj se, ljubo dete, smejčkaj se! Dokler se smejaš, se ne more tvoja mati jokati.« 
Čez neke dni je Golo zopet prišel. Z divjim, razmeršenim obličjem je stopil prednjo. »Zdaj se mi že dovolj zdi« — je djal — »če hočete bedasti ostati, in če se nečete svojih čednost vanati, se saj svojiga sinu usmilite. Zakaj če nečete po moji volji živeti, morate pa, Bog mi moje grehe odpusti, umreti in vaše dete tudi.« 
Genovefa je mirno brez nepokoja odgovorila: »Raj čem stokrat umreti, kakor v kaj dovoliti, česar bi se pričo Boga in svojih staršev, pričo svojiga moža in vsih dobrih ljudi sramovati mogla.« Golo jo je divje pogledal, in od jeze ves bled se oberne in železne duri tako za seboj zatelebi, de se je zdelo, de se dno ječe maje, in de je gromeče donenje še dolgo po ječi bučalo. 
Šesto poglavje. 
Genovefa dobi povest od svoje bližnje smerti. 
O polnoči je na enkrat nekaj na malo oknice v ječi poterkalo. »O ljuba grofinja, ali še ne spite?« je klical žalosten glas. »O kaj vam moram povedati! Oh Bog! Oh Bog! Od joka skorej ne morem govoriti! O brezbožni Golo, Bog ga kaznuj in verži ga v najglobočejši brezno pekla — zanikerniga hudobneža.« 
»Kdo pa si?« je vprašala Genovefa, in vstavši je šla k mrežici ječe. 
»Čuvajeva hči!« je odgovoril glas. »Če veste, Berta, ki je še toliko časa bolna in kteri ste v njeni bolezni toliko dobrot skazali. Oh, tako vas imam rada in bi se vunder tudi rada hvaležno pokazala. Pa oh, strašno povest vam prinesem. Še to noč morate umreti. Grofova volja je taka! zakaj on vas misli res tako nesramno hudobnico, kakor vas je Golo počernil; tako je Golu pisal. Morivci so že najeti. Glavo vam morajo odsekati. Gotovo je tako. Sama sim slišala, ko se je Golo z njimi pogovarjal. In oh — tudi vaše dete mora umreti. Zakaj grof ga neče svojiga sinu spoznati. Oh meni strah ne da spati. Do polnoči nisim mogla ne očesa zatisniti. De so le vsi zaspali, sim iz svoje bolniške postlje vstala, in sim poskusila, se k vam sim priplaziti. Zakaj nič več bi ne mogla živeti, če bi še enkrat z vami ne govorila, se pri vas ne poslovila in vas ne še enkrat za vašo ljubezen do mene zahvalila! Če imate še kaj naročiti, ali če vam še druziga kaj serce teži, meni razodenite, de ne bodo vsih vaših skrivnost z vami v zemljo zakopali, in de bi morde še kdaj od vaše nedolžnosti pričati mogla.« 
Genovefa se je hudo vztrašila in strahu ni mogla dolgo govoriti. Poslednjič je rekla: »Ljubo dekle, bodi tako dobra, in prinesi mi luč, tinte, pero in papirja.« Deklica je prinesla, in Genovefa je jela pisati. Ker ni bilo mize ali kakiga stola v ječi, je na tleh sedeč pismo pisala: 
»Dragi mož! Tukaj na merzlih tleh svoje ječe ležeča še tebi pismo pišem. Kadar boš ta list bral, bode moje truplo že pod zemljo trohnelo. Za malo časa bodem pred sodnim stolam božjim stala. Kakor hudodelnica sim v smert obsojena. Pa Bog ve, de nekrivična umerjem. To ti pred njegovim svetim obličjem prisežem in na meji večnosti. Verjemi mi, de ne zapustim sveta s tako lažjo.« 
»Oh najboljši mož! le po tebi mi je žal. Vem, de so te strašno golufali, drugače bi ne mogel svoje Genovefe in svojiga otroka umoriti dati. Pa če kdej golufijo spoznaš, ne skerbi preveč! Sej si me zmiraj ljubil. Ti nisi moje smerti kriv. Kaj se če, Bog mi je tako naklonil.« 
»Pa vunder Boga zavolj svojiga prenagljenja odpušanja prosi. Ne obsodi nikogar več, de bi ga ne bil sam zaslišal. Naj bo ta tvoja perva prenagla obsodba tudi tvoja poslednja. Povračuj to svoje pervo hudo delo, ako ga ravno nisi sam kriv, z mnozimi dobrimi in žlahtnimi deli. To je narbolje, kar še storiti moreš. Žalovati in se tožiti dalje ne pomaga. In po takim se vunder spomni, de je nebo. Tam boš svojo Genovefo zopet vidil. Tam boš njeno nedolžnost in zvestobo spoznal. Tam boš tudi svojiga sinu, kteriga na zemlji nikoli nisi vidil, v pervič vidil. Tam naju ne bodo več hudobni ljudje razločili.« 
»Moj čas na zemlji je kratek. Svojo poslednjo dolžnost sim spolnila in ti svojo nedolžnost skazala. Zahvalim te tudi še za vso ljubezen, ktero si mi v boljih dnevih skazoval. Ljubezin do tebe vzamem seboj v grob.« 
»Skerbi za moje dobre starše. Bodi jim dober sin. Tolaži jih v njihovi žalosti. Oh, jes jim ne morem več pisati, zakaj moja ura je blizo. Pa povej jim, de njih Genovefa ni bila hudodelnica, de sim brez krivice umerla, de sim jih še v smertni uri pomnila, in de jih za vse, kar so mi storili, serčno zahvalim.« 
»Gola, uboziga, oslepljeniga norca, ne umori v svoji jezi. Odpusti mu, kakor mu jes odpustim. Ali slišiš? Prosim te! Nikakoršniga sovraštva nečem s seboj v večnost nesti in zavoljo mene nima ne kapljica kervi teči.« 
»Tudi tistih, ki mi bodo glavo odbili, ne čerti, ker so me brez svoje krivice umorili, temuč njim in njihovim dobrote skazuj. Zakaj oni so nedolžni in gotovo to neradi storijo.« 
»Dobri, po nedolžnim umorjeni Drakon je bil tvoj naj bolj pošten služabnik. Skerbi za njegovo zapušeno vdovo in bodi oče njegovim sirotkam. To si mu dolžan, zakaj njegova vdanost do tebe je bila tako rekoč, uzrok njegove smerti. Za tebe je umerl. Tudi ne pozabi ga očitno nekrivičniga razglasiti. Dobro deklico, ki ti bo to pismo podala, obdaruj. Ona sama mi je bila zvesta, kjer je bilo vse zoper mene ali kjer si, bolj reči, zavolj strahu pred Golam nihče ni upal, za-me skerbeti.« 
»Svojim podložnim bodi mili gospodar. Ne obkladaj jih s prevelikimi davki. Skerbi de bodo pravično gosposko, vredne duhovne in umetne vraže (Aerzte) imeli. Poslušaj vsaciga, ki se ima pritožiti ali kako silo skazati. Zlasti ubogim milodarin bodi. Oh, mislila sim, de bodem mati tvojim podložnim. Bodi jim ti zdaj; dvojno dolžnost imaš, jim oče biti.« 
»In zdaj ti poslednjič rečem: Z Bogam! O, ne žaluj saj presilno zavolj mene, dragi mož! Sej rada umerjem, zakaj kratko in polno nadlog je to življenje, in če sim ravno grešnica, vunder v vsih rečeh, kterih me je Golo obdolžil, nedolžna umerjem, kakor moj Odrešenik. On bo moji duši milostljiv! Še enkrat: Z Bogam! in moli za mojo pokojno dušo. S spravljenim, milostnim sercam se ločim in še v smerti sim — tvoja zvesta žena Genovefa.« 
To pismo je v kopeli solza pisala. Tinta in solze so se v njem tako zalivale, de se je komaj brati dalo. Deklici ga je podala rekoč: 
»To pismo hrani kakor drago blago in ne pokaži ga nobenimu človeku. In kadar se moj mož iz vojske verne, ga mu izroči.« In svojo biserno vervico (Perlenschnur) je zdaj Genovefa z vrata snela in rekla: »Te bisere imaš, ljubo dete, plačilo za svoje zveste, somilostljive solze. Moja neveška lepotija so bili in skoraj od tistiga časa, kar sim jih z rok svojiga gospoda prejela, so bili okrog mojiga vratu. Tvoja neveška lepotija imajo zdaj biti. Več ko jezero goldinarjev veljajo. Ne zanesi se pa zdaj, ker si bogata, na posvetne reči. Misli, de je tvoja grofinja te bisere na tistim vratu nosila, kteriga bo zdaj kmalo meč presekal. Uči se od mene, de se tudi na narbolji ljudi ni zanesti. Oh, nikoli nisim mislila, de mi bo sam tisti, ki mi je te bisere v lepotijo dal, vrat odsekati ukazal. Zaupaj tedaj v Boga samiga. Zdaj pa pojdi in živi pobožno (brumno) in dobro. Jes moram sdaj serce k Bogu povzdigniti in se k večnosti pripraviti. Z Bogam!« 
Sedmo poglavje. 
Genovefa v smert peljana. 
Komaj je deklica odšla, kar železne vrata od ječe zaškripljejo, se s hropotam odprejo in dva moža v oklepih notri stopita. Eden nju je gorečo baklo v rokah deržal in drugi je velik, gol meč pod pazdiho imel. Genovefa je ravno z otrokam na rokah na tleh kleče molila. Moža sta jo pri svitu bakle klečati vidila. »Vstani Genovefa,« — je rekel tisti, ki je meč nosil in ki ji je imel glavo odsekati, z nizkim glasam. »Vzemi svoje dete in idi z nama.« Genovefa je rekla: »Bog, bodi mi milostljiv, — v Tvojih rokah sim!« Vstane in za njima se opoteka. — Pot je peljala dalječ pod zemljo in skoraj je ni konca bilo. Mož z baklo je šel naprej, drugi z mečem pa za-njo in velik kodrast pes jih je spremljal. Čez dolgo so prišli do velikih železnih vrat. Tu je mož, ki je šel naprej, ključ v ključavnico vtaknil, in baklo vgasnil. Vrata so se odperle, in pod milim nebam, blizo veliciga gojzda so bili. Jasna jesenska noč je bila. Nebo je bilo polno zvezd. Mesec je imel ravno zaiti. Merzel veter je vlekel. Noben mož ni govoril ne besede. Dalječ sta Genovefo peljala, dalječ v gojzd. Zdaj sta prišla na velik prostor, ki je bil krog in krog s velicimi, černimi hvojami, sivim berstjem in s treptajočimi jagnjedmi obdan. Tukaj je mož z mečem rekel: »Zdaj obstoj Genovefa in poklekni.« Genovefa je pokleknila. »Zdaj daj svoje dete in ti, Hajnec, ji med tem oči zaveži,« je djal dalje, in dete za ročice primši, je vzdignil meč. Pa Genovefa je svoje dete terdo z rokama oklenila, v nebo pogledala ter glasno zavpila: »O Bog! jes naj umerjem, le moje dete mi reši.« 
»Ne delaj marnj,« je djal zarašeni mož. »Kar mora biti, mora biti! Daj ga sim!« 
Pa Genovefa je jokaje in zdihaje dalje govorila: »O ljuba moža! Ali moreta to ubogo, nedolžno dete umoriti? Kaj se je pa pregrešilo? Koga je razžalilo? Umorita mene, sej rada umerjem! Glejta tu moj goli vrat! Le moje drago dete pustita živo! Nesita ga mojim staršem! In če tega ne smeta, pustita mi, ne zavolj mene, temuč zavolj otroka življenje. Sej bi rada tega gojzda celo svoje življenje ne zapustila in nikoli več med ljudi ne prišla! O glejta, jes vajna gospa in grofinja, pred vama klečim in proseč vajne kolena objemam. Ako sim vaju le kdaj razžalila, umorita me! Ako sim se kaj pregrešila, umorita me! Pa sej vesta, de sim nekrivična. O gotovo se bota še kasala, če zdaj mojih solza ne čislata. Usmilita se me, in Bog se bo tudi vaju usmilil. Ne dajta se od časniga plačila v hudobne dela zapeljati, zakaj njih plačilo je večno. Bojita se saj Boga bolj, kakor ljudi. Ali hočeta morde res tega Gola bolj čislati, kakor Boga? Ne prelivajte saj nedolžne kervi; zakaj nedolžna kri kliče v nebo za maševanje, in morivec ne najde nikjer več miru.« 
»Jes nič ne storim« je rekel mož z mečem, »kakor kar mi je vkazano. Če je prav ali ne, naj Gola in grofa zadene.« 
Pa Genovefa ni nehala prositi in moliti: »O poglejta zaj na nebo,« je rekla: »Ali vidita gori luno! Glejta, za hvoje se skriva, kakor de bi najniga namenjenja ne mogla gledati! Poglejta saj, kako kervava zahaja. O kolikorkrat jo bota v prihodnje zahajati vidila, bo vaju nedolžne kervi tožila. In če bo tudi visoko na nebu stala, in vsim ljudem jasno in čisto sijala, se bo vunder vama kervavo-rudeča zdela! O poslušajta zaj, poslušajta — veter vije! Ali ne slišita, kako grozno drevesa šume in kako glasno se vse listje trese. Vsa narava (natura) se nad moritvijo nedolžnosti stresa. V prihodnje bo vaju vsak šumeč list ostrašil. Ali vidita gori zvezde! Kakor z jezero očmi gleda nebo na vaju! Ali moreta pod milim nebam tako hudobijo storiti. Zmislita, gori nad zvezdami je Bog, pred kteriga sodbo bodeta nekdaj mogla stati!« 
»O, Ti oče vdov in sirot v nebesih, omeči serca teh mož, ki imata tudi žene in otroke, in poveži jima roke, de ubozi materi in jokajočimu otroku prizaneseta in si tega velikiga kervaviga dolga na glavo ne nakopljeta.« 
Un mož, ki je dosle molčal, si je solze obrisal in rekel drugimu: »Ti Kunec, meni se serce terga! Naj živi. Če hočeš kri prelivati, suni svoj meč raji v Golove persi. On je kriv — ona pa v celim svojim življenju nič inaciga ni delala, ko dobro. Spomni se vunder svoje poslednje bolezni; koliko dobriga ti je takrat storila.« 
»Umreti mora,« je rekel Kunec. »Tu nič ne pomaga, ljubi moj Hajnec! Tudi meni, pri moji ubogi duši, težko de, jo umoriti. Pa če jo živo pustiva morava oba umreti. Nji pa vunder to nič ne pomaga. Golo jo bo vunder še vedel stakniti. Razun tega mu morava pa tudi še njene oči prinesti v znaminje, de sva jo umorila.« 
»Življenje ji vunder hočeva pustiti!« je rekel Hajnec. »Saj lahko tako storiva, rečeva ji, de ne bodeva izdana, de nama mora priseči, za zmiraj v tem gojzdu ostati; Golu pa poneseva oči tvojiga psa. Obljubim, huda vest mu ne bode pripustila, jih bolj na tanko pogledati, de bi zvijačo spoznal. Pa, jeli, težko ti de, svojiga psa umoriti. Pomisli le, Kunec! ali bi ti ne imela naša ljuba grofinja in naš mladi grof, ali bi ti ne imela ta nesrečna mati in njeno nedolžno dete dražeji biti, Bog mi odpusti moje grehe, kakor tvoj pes? Kunec, ne bodi vunder tako neusmiljen ne!« 
»Saj nisim,« je rekel Kunec. »Bog ve, de mi še nikoli noben opravek ni bil tako težak. Pa Golo bo divjal, če —« 
»De bi te tvojiga Gola —« je rekel Hajnec. »Nedolžnosti življenje pustiti, je gotovo kaj dobriga. In možu se ne spodobi, se pri dobrim delu bati, temuč tudi kaj upati mora. Če si ravno zdaj kaj zoperniga napraviva, kaj pa de? Danas ali jutro nama zna vunder le dobro tekniti!« 
Terdi mož je tedaj rekel: »Naj si bo! Skusiti hočeva.« — Koj je zdaj Genovefi strašno prisego preizgovarjal, de se ne bode vse svoje dni iz te pušave premaknila, in vsako besedo je mogla za njim izgovoriti. Tudi Hajnec mu je mogel na njegov meč priseči, de ne bo nobenimu ne besedice od tega povedal in je tudi ne v pušavi obiskoval. Kunec jo je zdaj peljal s svojim tovaršem, de bi se mu zlo nič ne bilo bati, še več milj dalječ čez gore in doline v najstrašneji kraj pušave, kjer še nikoli ni človeška noga hodila, in tam je od slabosti omedlela in pod hvojevo drevo padla. Moža sta jo pustila ležati, in gresta svojo pot. Le eden se je še s solznimi očmi ozerl ter djal: »Bog se je usmili, in skerbi za-njo in njeno ubogo dete! Če bi ne bil bolj usmiljen, kakor ljudje, bi ne bilo prav.« 
Ko sta v grad nazaj prišla, je Golo kakor v obupu v svoji sobi sedel z na roko naslonjeno glavo. »Tukaj vam oči prineseva!« je rekel Kunec, ki je pri vratih obstal in mu pasje oči na stegnjeni roki kazal. — »Nečem jih viditi!« je Golo strašno zarjul, in kviško skočil ter po meč segel. »In če mi še eden le enkrat ime nesrečnice imenuje, zderem svoj meč in ga prebodem. Koj se mi spred oči poberita, in nikoli več se mi ne prikažita! — To je vunder čudno,« je djal po tem sam pri sebi — »poprej se mi je maševanje nad Genovefo tako sladko zdelo, in zdaj mi je tako britko, de bi rad perst svoje roke dal, ko bi storjeno delo nestorjeno storiti mogel! Oh! kdor po svoji strasti ravna, se vunder le golufa.« 
Osmo poglavje. 
Košuta reši Genovefo in njeno dete od lakote in smerti. 
Genovefa je dolgo v omedlevici pod hvojami ležala. Čez dolgo se je zbrihtala in vidila, de je sama z otrokam v gojzdu. Nebo se je med tem z oblaki prevleklo. Luna je bila že davno zašla. Prav tamno je bilo. Strašen vihar je po drevju bučal. V duplu je sova vekala, in blizo nje je volk tulil. Groze in strahu se je tresla. »O Bog, o Bog!« je klicala »kakšina groza me sprehaja! Pa sej si Ti tudi tukaj pri meni, pred Teboj je noč svitla. Ti me vidiš! Kjer nobeniga človeka ni, tam si Ti. Ti jih nikoli ne zapustiš, ki v Te zaupajo. Ti si mene in moje dete — neskončno bodi za to zahvaljen, — iz človeških rok rešil. Ti ne bodeš pripustil, de bi med divjimi zverinami poginila. V Te hočem zaupati in se ničesar ne bati!« 
Ostala je tudi tako z otrokam v naročju pod drevesam in roke nad svojimi koleni sklene, z milimi solzami v nebo pogleda in čaka, de se dan zazori. Pa novo terpljenje ji prinese. Gerdo, megleno jutro je bilo v jeseni. Vsa okoljšina je bila pusta, divja in strašna pogledati, nikjer nič ko gole skale, černe hvoje, ternje in brinje. Jutrajni zrak je bil silno merzel in poslednjič je jelo še zlo dežvati in mesti. Genovefa se je od mraza tresla in njeno ljubo dete se je jelo od mraza, mokrote in lakote jokati. Povsodi okrog je gledala po kakim votlim drevesu ali po kaki peči (votli skali) kamor bi se bila stisnila, in divjiga sadja si je za živež iskala. Pa nikjer ni bilo susiga prostora, nikjer na malo še z listjem pokritih germičkih ni ne jagodica visela. Zdaj je s svojimi mehkimi persti iz terde, zmerle zemlje nekoliko koreninic izkopala in njena kri je sneg orudečila! Te koreninice je zvečila in svojim sinu dajala. 
Na to gre, desiravno vsa trudna in zdelana, s svojim otrokam naročji v snegu in dežju po strašni pušavi dalje, brez de bi bila vedila kam. Ko je zopet čez skalo prilezla, zagleda zdolej med stermimi skalami majhno, vozko dolinico s travo. Doli je splezala. V neki skali, ki je bila z gostimi hvojami obrašena, je zagledala pod čez-njo visečimi vejami majhno luknico, kakor vralica. Skozi te se je prišlo v votlino, ki je bila dosti prostorna, de bi v sili dve ali tri osebe v nji stanovale. Ne dalječ od nje je vir, čist kakor kristal, iz skale zviral. Nekakšno bučje šavje se je skale ovijalo. Njegovo perje pa je bilo velo, in pol zognjito sadje je po tleh ležalo in ni ga bilo vžiti. Genovefa je šla s svojim otrokam v votlino. Tukaj je bila pred dežjem in vetram varna. Pa še zmiraj se je od mraza tresla. Poldan je zdaj bilo. Glad jo je strašno naganjal in tudi dete je jelo zopet lačno jokati in vpiti. V votlini poklekne in dete pred se na tla položivši skozi vratica votline proti nebu pogleda, roke stegne ter moli: »O Ti dobrotljivi Oče nebeški, poglej, sim doli na jokajočo mater in na njeno koperneče dete! Saj Ti v najhujšim vremenu tudi krokarje preživiš, ki tu nad visokim skalovjem letajo. Ti tudi červičkov ne pozabiš, ki tukaj po skalnati steni lazijo, in jim daš tudi po zimi mervico zeleniga mahu najti. Ti znaš tudi mene in moje dete v tej pušavi prehraniti in tudi iz kamnja kruha narediti. Nak! Oče, Ti naju ne moreš, naju nečeš tukaj poginiti pustiti! Ti si nama ravno zdaj prebivališe najti dal. Ti boš tudi za jed skerbel!« 
In glej, ko bi se bilo blisknilo, so se oblaki razdelili in solnce je prijetno in gorko zasijalo. Nekaj je v na zemlji ležečimu listju šumelo in zdaj je košuta pred votlino stala. Ker je še nikoli ljudje niso preganjali, ni bilo zlo nič plašna. V votlino je prišla, kjer je navadno stanovala, brez strahu in proti Genovefi obernjena je obstala. Genovefa se je je v začetku vstrašila, s časam pa je bila serčneji in jo je božala. Zver se te prijaznosti ni občutljiva zdela. Zdaj se je Genovefa zmislila, sebe in svoje dete z mlekam te zveri rediti. »O Bog! koga primora sila ubogo mater,« je rekla in je pustila dete košuto sisati. Zver, kteri je bil volk mladiča raztergal, in ktero je obilno mleko tišalo, je rada deržala. Genovefa je po tem dete, ki je omolčalo in spati hotlo, v nektere svojih oblačil zavila in v kot votline položila, kjer je prav pripraven prostor bil. 
Ko je Genovefa svoje dete opravila, se je še le na-se zmislila. Zopet je šla iz votline okrog ležeče buče nabirat in zlomivši vsako v dva enaka kosa jih je osnažila in v viru do čistiga sprala. Ko se je vernila, je zver v votlini ležala. Genovefa je nektere opresne zeliša ponudi, ki jih je ob viru nabrala. Zver vstane, ji jih z roke vzame in ji po tem, kakor de bi ji svojo hvaležnost pokazati hotla, roko liže, Genovefa pozkusi zver mlesti. Zver rada derži in Genovefa več bučnih kosov z mlekam napolni. Po tem na kolena pade, in pol rumene buče čistiga, mlačniga mleka z obema rokama proti nebu povzdignivši je jokaje molila: »O moj Bog! vzemi moje solze v hvalo za ta tvoj dobrotni dar. Res je, tvoj dar je to mleko; Ti si dal, de se mi je sred te skale vir življenja pokazal, Ti si naklonil, de je morde kaka ptičica bučne peške v to pušavo zanesla, de imam posodo, kamor tvoj dar spravim. Ti si me v to votlino peljal, v stanovavnico te dobre zveri! Zdaj ni sila, ne meni ne mojimu otroku skoperneti. Zdaj smem merzle, puste zime s terdnim zaupanjem v Te mirna in potolažena pričakovati!« 
Pila je, in solze hvaležnosti so ji v mleko kapljale. »O kako sladka pijača!« je rekla. »Tako dobra se mi še v vsim mojim življenju ni nobena jed zdela. O Bog! kako malo sim pri obilni mizi svojih staršev Tvoje dari čislati znala. O, odpusti mi, de se ti bolj ne zahvalim, odpusti, de nisim ubogim več dobriga storila! Oh nikoli nisim skusila, kako težko lakot de! O koliko ubozih bi bila lahko z majhnimi troški do sitiga pokrepčala!« 
Ko se je bila z mlekam prav dobro pokrepčala in Boga še enkrat za-nj zahvalila, je šla iz votline si ob skalah in starih drevesih mehkiga, susiga mahu nabrat in več pripasov (birtahov) si ga je nabrala, in v votlini sebi in svojimu otroku mehko posteljo napravila. Po tem je terdne, košate hvojeve veje, ki so nad vratmi votline visele, še nižeji pripognila, de bi votlino še bolj vetrovam zadelala. Pod hvojo je majhno, suho, lepo, z mehkim, belim, rumenim in zelenim maham porašeno paličico našla. V dva neenaka dela jo je prelomila in s šibkimi hvojevimi šibinami je tako manjši del na večiga privezala, de je bil križ, kteriga je na naj lepši kraj votline postavila. Ko je vse dokončala, se je trudna v votlini usedla. Hvojove veje, ktere so vratica kako černozeleno zagrinjalo zakrivale, so prijetno tamoto po votlini delale in od košutniga hlapenja je bila tudi še votlina ljubo zogreta. Ko je Genovefa tako sedela, se ji je, ko bi bil trenil, lahko in dobro pri sercu storilo. Serčno je Boga zahvalila, de jo je iz tamne jezne rešil in de ji je pred Golam varno prebivališe pripravil. Res de spomnila se je, de bode tudi tu veliko terpljenja imela: pa na križ je pogledala ter molila: 
»O moj božji odrešenik, ki si iz ljubezni do mene na križu umerl, to Tvoje znamnje mi ima vedno pred očmi stati. Vedno me ima tvojiga uka opominjati. S teboj čem zdaj pušavno življenje v tej pušavi živeti začeti. Moje terpljenje je tudi moj križ. Po tvojim izgledu ga čem poterpežljivo zadeti in vedno moliti: »Oče! Tvoja volja naj se izide in ne moja! Sej bo tudi kdaj minulo, in čas bo pretekel, de bom s teboj reči mogla: »Dokončano je!« 
Po taki molitvi so se ji, čez dolgo v pervič v sladkim spanju oči zaperle. Njeno dete je pri njenim serzu ležalo in zvesta košuta, ktera je odslej več ni zapustila, je pri njenih nogah ležala. 
Deveto poglavje. 
Genovefe samotno življenje v pušavi. 
Genovefa je odslej v pušavi kakor prava pušavnica živela. Zima je minula, leto je prišlo, ki se je zopet zimi vmaknilo, in tako je šlo dalje, brez de bi se bilo kaj posebniga zgodilo. 
Kadar je po leti kakiga vročiga dne popoldan tako med nemimi (mutastimi) skalami in drevesi sedela in nič ni slišala, kakor krokanje krokarjev ali kluvanje kakiga berlesa; kadar je v grozovitnih jesenskih nočeh merzla luna visoko pod obnebjem plavala in v samotno skalovito dolino sijala; kadar je po zimi iz votline čez neizmerno odejo snega gledala, kjer se je le kaka sled divjih zverin znala: je prav serčno hrepenela zopet obličje svojih staršev, svojiga moža ali le kakiga človeka viditi. »O kako srečni so vunder ljudje — je dostikrat zdihovala — ki v družbi živijo in svoje nadloge in veselje vzajemno prenašajo! In kako neumni so, de te sladke sreče dostikrat zlo nič ne čislajo in si mnogokrat svoje življenje ogrenljujejo.« Po tem se je pa vsaki čas zbrihtala, ter djala: »O Bog, sreča, de moram s tabo hoditi, je vunder le neskončno slajši, od hoje z ljudmi! ako smo ravno dalječ od ljudi, si vunder Ti blizo nas — v prazni pušavi in v tihi polnoči! Kako velika je ta sreča, de moremo s tabo govoriti, Ti serčni dušni prijatel!« Tako se je navadila zmiraj z Bogam hoditi in v sercu z njim govoriti, de so ji v tazih prijaznih, priljudnih pogovorih ure kakor migljeji pretekle. 
Ako ji je kopanje korenin in pobiranje divjiga sadja ravno veliko dela uzrokovalo, je mogla vunder marsiktero uro brez vsiga opravka presedeti. Večkrat je rekla: »Oh, de bi le igle in kaj preje imela, kako prijetno bi mi pač marsiktera ura pretekla, kako čedno bi hotla sebe in svoje dete oblačiti! Ljudje večkrat čez delo mermrajo, pa brez dela je življelje žalostno in dolgočasno in naj težji delo je sladko memo postopanja.« 
Večkrat je po kakih lepih bukvah hrepenela. »Marsiktero uro — je rekla — bi lepo in polno podučenja imela! Pa, Tvoje dela, o Bog, okrog mene so tudi bukve, ktere si sam pisal.« Začela je zdaj božje dela bolj pazljivo premišIjevati, kakor jih je doslej v svojim življenju premišljevala in naj majnši cvetlica, kebriček ali polžek so jo, ker je sled božje modrosti in dobrotnosti v njih vidila, neizrečeno razveseljevali. 
Zlo veselilo in tolažilo jo je, de je Jezus toliko svojih naj lepših prilik iz tazih reči jemal, ktere so jo tudi v pušavi obdajale. Kadar je solnce v pomladi zopet tako ljubo in prijazno v votlino sijalo, je z veliko radostjo djala: »Ti ljubi Bog! Tvoje solnce mi je lepa podoba Tvoje prijaznosti in očetne ljubezni. Zakaj Jezus, Tvoj sin, sam pravi: »Oče nebeški pusti svoje solnce sijati dobrim in hudobnim.« Moja ljubezen do ljudi ima tedaj biti Tvojimu solncu enaka. Tudi svojim neprijatlam bi rada dobro storila, de bi le mogla.« Kadar je za ohranjenje svojiga živIjenja skerbela, in kadar ji je žalost serce razjedala, in če je po tem kakiga lepiga jutra prijetno petje ptičev slišala, je rekla: »Tako ste vesele in brezskerbne, male radostne stvarice, in tako radostno pojete! Ali bi se ne imela tudi jes radovati in peti kakor vi? Sej Jezus sam tako hoče: »Poglejte le ptičev pod nebam. Ne sejejo, ne žanjejo in ne spravljajo v skedne, in vaš oče nebeški jih vunder le preživi. Ali niste vi več, kakor oni? Ja moj Bog! Ti me bolj ljubiš, kakor vse te ptiče. Tudi bi imela bolj vesela biti, kakor oni vsi in ne skerbeti, ako se ravno zdaj za me nobeno serno ne seje, nobena bilka ne žanje in noben snop več v skeden ne spravlja.« Če je cvetlice, ktere so ji malo dolinico z mnogimi barvami lepšale, pregledovala, je rekla: »Tudi ve ste mi prijazni poroki, in ljubeznjive oznanovavke božje ljubezni do mene. Tudi take cvetlice je Jezus pokazal, rekoč: »Premišljevajte cvetlice polja! Ne delajo in ne predejo, pa vunder vam rečem: tudi Salomon v vsim svojim veličastvu ni bil tako lepo oblečen, kakor ena izmed njih. Če tedaj Bog travo na polju tako lepo oblači, ali ne bo vas še bolj, vi maloverniki? Nič več nečem maloverna in nič več neserčna biti, in ako ravno zdaj ne morem ne presti in ne šivati, vunder nečem za svojo obleko v prihodnje preveč skerbeti.« Po leti, kadar je v njeni dolinici solnce pripekvalo in ona žejna k svojimu viru prišla, merzle vode zajela in pila, je mnogokrat rekla: »Kar je ta vir mojim suhim ustnicam, to je Tvoj uk, Tvoj duh, o Gospod! moji duši.« Saj si sam rekel: »Kdor je žejin, pridi k meni in pij. Voda, ki mu jo jes podam, mu bo vir, ki v večno življenje teče.« »Samo ta notranji vir življenja me s tolažbo pokrepčuje, in me z veseljem napaja, zdaj ko sim ob vso tolažbo od sveta in ko mi je vse veselje prihodnjiga življenja vzeto.« — Dostikrat, kadar je strašno pečovje, ki je njeno dolino obdajalo in še veke v viharju in hudi uri nepremakljivo stalo, spremišljevala, se je Jezusovih besed spomnila: »Kdor mojo besedo posluša, in po nji živi, tega modrimu možu priličim, ki je svojo hišo na skalo zidal.« — Po tvoji besedi hočem, — je rekla po tem, — svoje zveličanje zidati in terdno ko na skali bo stalo. »Še ternje in osat ji je bilo polno podučenja.« Ko bi se z vas, ve ternjeve zeliša, grojzdje in drugo žlahtno sadje tergati dalo, — je rekla — bi mi bilo res prav ljubo, in bi se mi tu v pušavi prav prileglo. Pa pri tem obstane, kar je Jezus rekel: »S ternja se ne da grojzdje in z osata ne fige nabirati. Vsako dobro drevo obrodi dobro, zanikerno pa zanikerno sadje.« Dobro drevo čem tedaj biti in dobro delati, kolikor mi je mogoče. Nikoli nečem biti ternju in osatu enaka, ki le bode in nič ali pa zanikerno sadje rodi. Tako so ji bile solnce, ptice, cvetlice, vir, skale, ternje in osat čiste znamnja, ki so jo Jezusovih besed opominjale in ji dovolj misliti dajale. 
Ljubši od pomladanskiga solnca, bolj vesel, kot pomlad z njenimi cvetlicami in pticami, bolj poln podučenja od vsiga, kar je v pušavi viditi mogla, ji je bil pogled njeniga otroka. Vsak jasen dan ga je iz votline pod lepo jasno nebo nesla. Kadar se je med tem, ko se je košuta nekoliko od nje pasla, z otrokam na rokah pred votlino sprehajala in z njim, ako ravno še ni nič od tega umel, prav prijazno menila; kadar je otrok svoje ročice za njo stegal in se ji smehljal, se ji je zdelo, kakor de bi ji to smehljanje vso pušavo olepšavalo in kakor de bi vse okrog pozlačeno bilo. Dostikrat je na mestu, kjer je stala, pokleknila, dete na serce pritisnila, z milim, sladkim smehljanjem materske ljubezni na-nj gledala ter djala: »O Bog, kako Te čem zahvaliti, de si mi še to dete pustil! koliko veselje, koliko radost, kakšno vsakdanje opravilo mi dela v tem divjim zapušenim kraju! O poglej tudi Ti, oče nebeški, blagosloveč to dete in daj, de bo tudi dalje rastlo in bolje prihajalo! — Kako jasno in veselo gleda« — je dalje rekla — »kako čisto je to čelo in ljubeznjive lica brez vsih strasti, kako neskerbno mi tukaj na sercu počiva! O pač resnično je govoril odrešenik: »Ako nisle kakor otroci ne bodete prišli v nebeško kraljestvo. O, de bi tako vsi ljudje prostovoljni in z dobrim prevdarkam brez napuha, zavisti, čertenja in inih (druzih) hudih strasti bili, kakor je to dete še v svoji nedolžnosti in v serčni nevednosti; gotovo bi nebeško kraljestvo v svojih sercih imeli; tako veselo bi na svetu živeli, kakor dete na maternih persih; tako zadovoljno in srečno bi, tako rekoč, na očetovim sercu božjim počivali.« 
Mnogokrat se ji je živa želja vnela, še kdaj kako cerkev obiskati. »Kakšna sreča je to, je rekla, če jezera ljudi pred Bogam klečijo, božjo besedo poslušajo, ali če se hvalna pesem verne množice pobožno proti nebu vzdiguje! O, ko bi le zopet kako zvonjenje slišala, mislim, de bi se mi serce oddahnilo. Pa vunder — je rekla dalje, — sej je cela natura, nebo nad menoj in zemlja okrog mene tudi Tvoj tempelj, o Bog, in serce, ki v samotni pušavi bije, je tudi Tvoj altar. Ta skalovita dolina naj bode tedaj tudi tempelj Tebi posvečen in moje serce naj Ti bode altar!« —Tudi ni bilo ne drevesa ne skale, kjer bi ne bila molila ali klečala, in če ji zima ni pripustila iz votline iti, je marsiktero uro pred malim križem v svoji votlini na terdim kamnu klečala, ki je iz skale molel in ji pručica bil. 
Deseto poglavje. 
Genovefe materska radost v pušavi. 
Kakor v časi med zeliši in ternjem v pušavi krasna, rudeča cvetlica zraste, tako je zdaj Genovefi v sredi njene tihe samote naj lepši, priljudno veselje zvesti jelo. Boleslav, njeni ljubi otrok, je med tem prav odrastel in je bil zdaj prav ljubeznjiv fantič, ki je že hoditi jel. V pikasto kožico mlade serne, od ktere je v gojzdu lesjaka odpodila, ga je oblekla. Če ravno fantič ni druziga, ko zeliša in korenine, mleko in voda vžival, je vunder tako popoln in cveteč bil, kakor življenje. Zdaj se je pamet v ljubim fantiču zbudila; jel je se samiga sebe zvedovati, reči krog sebe razločevati, besede umevati in izgovarjati. 
Genovefa, ki že tako dolgo ni besede iz človeških ust slišala, je serčno veselje občutila, ko je perve razumljive glasove od fantiča slišala; še veči veselje je pa čutila, ko je sladko ime »mati« pervi krat lepo in umljivo izgovoril. To je bilo v začetku zime. Pogovarjala se je zdaj v svoji tamni votlini po več ur iz njim; ga je vse, kar se je v votlini in mali dolinici vidilo, od solnca do kremenčka, od hvojeviga drevesa do mahu imenovati učila, in kmalo se je mogla z njem po malim pogovarjati. Pervi žarki se unemajoče pameti, perve iskrice proste ljubesni, ktero je pri njem spazila, so jo neizrečeno veselile, in vsak dan ji je obilniši in množeji materske radosti prinesel. V sredi zime ji je tako rekoč lepa pomlad cvesti začela. 
Proti koncu zime je fantiček zbolel in dolgo ni mogel votline zapustiti. Pa kmalo po pervih dnevih pomladi je že ozdravel in se je zopet lepo kakor roža rascvetal. Nekiga lepiga pomladanskiga jutra ga je Genovefa vzela za roko in peljala ga je v pervič zopet iz tamne votline v prosto in cvetečo dolinico. Lepota vse pomladi, ktero je zdaj fantiček v dnevih boljši pameti ob enim previdil, ga je prav poprijela. Ves ostermen je postal, vse z velikimi očmi pogledajoč in rekel je: »Mati, kaj je to? saj je vse drugač, kakor je bilo poprej; vse je lepši! Ta dolina je bila vsa s snegam pobeljena, zdaj je pa tako lepo zelena, de so hvoje memo nje le černe. In germovje in drevesa, ki so poprej suhe in brez listja stale, in le tu ali tam kak rumen list imele, so zdaj polne, polne tanciga, svitlozeleniga listja. In kako zdaj solnce ljubo in toplo sije, in kako je nebo lepo višnjeno. In le poglejte tu na tla, kakšne lepe, majhne ljube reči so tu, o poglejte, no, kako lepo rumene, višnjeve in bele!« 
»To so cvetke, ljubo dete,« je rekla Genovefa. »Glej tukaj jih nekoliko tebi nabiram. Te tukaj so marjetice, in zvončiki! Glej, kako so znotraj lepo rumene in kako lepo so končki belih krilic krog in krog rudeči! Te rumene tukaj dobro poduhaj! Ta višnjeva tu je vijolica. Ta še prijetniši duši. Na, tu jih imaš; vse so tvoje! — in še si jih natergaj, kolikor jih moreš.« Toliko si jih naterga, de jih s svojima majhnima rokama ni mogel objeti. 
Genovefa ga je po tem na kraj doline k zelenimu germu peljala. »Zdaj poslušaj« je rekla, »Ali kaj slišiš?« — Fantiček je zdaj pervič v svojim življenju stoglasno petje ptičev slišal, ki so tukaj nepreganjani od neusmiljenih rok v neizštetih množicah gnjezdili. »Oj — je rekel — kaj pa tako prijetno poje? Na vsakim drevescu in germiču stoteri sladki glasovi pojejo. Viditi čem vunder, kaj je to! Pojdite!« 
Genovefa se je na z maham porašeno skalo vsedla v senco dveh mladih bukovih dreves, vsa me fantička v naročje in je, kar je tudi pozimi in v začetku pomladi večkrat storila, nekoliko nabranih sern od divjiga drevja na tla natresla, de bi ptice vabila. Mnogo ptic je prišlo — prijazni šinkovec, zelenkasti zisek, ptički z lepo rudečo glavo in persmi, pisani štigljic, in urno so serna pobirali. »Glej,« je rekla, »ti ptički tako lepo pojejo.« 
Fantiček je od veselja poskakoval. »Oj ljube, ljube, lepe stvarice!« — je rekel. »Ve tako lepo pojete? Ve še lepši znate kakor krokarji, ki celo zimo v časih tako žalostno stradajo, in tudi bolj lepe ste kakor oni. Pa povejte mi le, mati!« je zopet začel, »kako pa je to, de je zdaj vse tako lepo? Od kod pa pridejo vse te lepe reči? Sej vi niste mogli te dolinice tako olepšati, ta čas, ko sim bil jes bolan. Sej ste bili vedno pri meni v votlini in tako umetni gotovo tudi niste.« 
»Ljubo dete,« je odgovorila Genovefa, »povedala sim ti še, de imam tako dobriga očeta v nebesih, ljubiga Boga, ki je solnce, luno, in zvezde naredil. Glej, on je tudi vse to naredil, de bi prav veliko veselja imeli.« — »O ljubi, dobrotljivi Bog!« je rekel fantiček; »ta je pač prav dober in umeten!« in Genovefa se je smehIjala zavoljo te nedolžne prostosti. »Pač je res, je djala sama pri sebi in ga objela in kušnila,« de bi te marsikter otrok, ki je stariši ko ti, neumniga imenoval in se ti smejal. Pa le za to, ker pozabi, de je sam nekadaj tako govoril, in ki je, kakor vsi ljudje, s časam k spoznanju prišel. 
Drugi dan jo je fantiček zjutraj, zarano zbudil in rekel je: »O mati! vstanite no in pojdite z mano! Viditi hočeva, kaj je ljubi Bog zopet lepiga naredil.« Genovefa se mu je prijazno nasmejala in na zeleno tratico med skalovje ga pelje, kamor je solnce prav toplo sijalo, kjer je vse poprej dozorilo in kjer je še undan cvetje od jagod vidila. Pa res so bile nektere jagode že zrele in bolj rudeče, kakor škerlat. »Ali so to tudi cvetlice?« je vprašal fant. »Nak,« je rekla Genovefa, »to so rudeče jagode.« Počepnila je in nekoliko naj lepših naterga in pravi: »Le sini zdaj in pokusi eno!« Fantiček jih je jedel in roko na persi pertisnil, ter rekel: »O te so dobre! Ali si jih smem več nabrati?« — »O le!« je rekla Genovefa »pa le tazih, ki so lepo rudeče.« — Urno je roko stegnil ter nabiral in jedel. »O kako je pač dobrotljiv ljubi Bog« je rekel, de nam tako dobre reči daje! — »No« je rekla Genovefa, »zahvali se mu vunder tudi!« Fantiček je s svitlimi očmi v lepo višnjevo nebo pogledal, svojo ročico kušnil in kušljej proti nebu pihnil in zavpil, kolikor je mogel: »Ljubi Bog! zahvalim te za jagode!« Po tem je rekel. Svoji materi: »Ali je to tudi ljubi Bog slišal?« Genovefa ga je k sebi pritisnila ter smehljaje rekla: »Kaj pa de! Pač bi bil tudi tako mislil, brez de bi bil besede izgovoril, in on bi bil tudi vedel. Bog vidi in sliši vse.« Boleslav je zdaj hotel vsaki dan novih reči viditi, ki jih je ljubi Bog naredil. Pa Genovefa je djala: »Sam moraš zdaj paziti in gledati, ter meni povedati, kaj bodeš našel. Glej, koj tu v senci te visoke skale, tu na polnočni strani dolinice, kjer je sneg še le undan skopnel, stoji černo bodeče ternjiče. To so ternjule. Glej, mnogo majhnih, zelenih in belih kugljic na ternju visi. Te se imenujejo popki cvetja. Pridi sim! Tam na poletni strani dolinice so drugi germiči z manjim ternjem. Te se imenujejo divje rože. Tudi na teh so podolgasti popki. In glej! Gori v dolinici stoji dvoje velizih dreves lesnik in drobnica. Le dobro jih poglej! Nič še na njih ne vidiš, kakor de so vse šibine polne velikih popkov. Zdaj pa le vsak dan pazi, kaj se bo z njimi zgodilo in povej mi potlej zopet.« 
Po noči je pohleven, topel dež šel in listje in cvetje je poganjalo. Ves radosten je Boleslav priskakljal in klical: »Mati! zelene kugljice na ternjulah so zdaj zgol majhne, ko sneg bele cvetke! In uni ternjevi germ je poln svitlozelenih listkov! In tudi drevesa so polne belih in rudečih cvetlic. O, to je veselje! O kako dober je, pač Bog! O pojdite le sim in poglejte!« Genovefa je šla tje. »Ali vidite?« ji reče. »In glejte! Ta ternjevi germ bo tudi še gotovo lepe, rudeče cvetlice dobil. Te pa še niso narejene. Glejte! Rudeče so že, pa le nekoliko is glavic gledajo. Ali jih morde Bog ni mogel pa noči dokončati?« — »O dete!« — odgovori Genovefa: »to storiti, se Bogu ni treba nič truditi! Vse v enim migljeju zna storiti. Zakaj vsigamogočen je.« — »Pa povejte mi vunder« je fantič dalje rekel — »kako pa more Bog v tamni noči vse to storiti?« Genovefa mu je povedala, de Bog po noči tako dobro vidi, kakor po dnevu — in Boleslav se je močno nad vsini čudil. 
Nekiga jutra je Boleslav ves radosten priskakljal in rekel: »Mati! zopet sim pa nekaj lepiga našel. O pridite le in poglejte, kaj je!« Za roko jo prime, k ternjulevimu germu pelje ter reče: »Tu notri poglejte v tamno ternje! Ali kaj vidite?« — »To je ptičje gnjezdo, ljubo dete,« je rekla Genovefa, »sternadovo gnjezdo je. Kakor imava midva votlino, tako imajo ptiči gnjezda. Le glej, ptičica v njem sedi. Kako prijazno naju gleda! Zdaj stran leti. Le dobro gnjezdiče oglej, pa ne obodi se ob ternje! Glej, zvunaj je s suhe, mehke slame spleteno, znotraj je z mehkimi, sivkastimi lasčkami obloženo. Le dobro va-nj poglej!« je rekla in fantička prizdignila. »O, to je lepo!« je rekel. »Koga je pa to petero lepih stvarčic, ki v gnjezdu leže?« — »To so jajčika« reče Genovefa, »glej, kako so lepo zelenkaste in lepo rudeče progaste!« — »Kaj potem ptiček z jajčki naredi?« vpraša fantiček. »To bodeš še vidil!« je Genovefa odgovorila. »Le vsak dan pridno jih ogleduj, pa nimaš se ne eniga jajčka dotakniti.« 
Za nekoliko dni je Boleslav zopet z materjo gnjezdiče obiskal. Namesti jajčik so zdaj že mladi ptički v njem bili. »O poglej no« reče Genovefa, »kako so lepo majhni in lepi! — Glej, slepi so še in nič perjiča še nimajo. Leteti še ne znajo in tudi ne še iz gnjezdiča skočiti.« — »Oh, ljube male, uboge nage bebice!« je rekel fantek. »Ali pa ne bodo lakote poginili in zmerznili?« »Nak', ljubo dete« reče Genovefa. »Sej je Bog še pred za-nje skerbel. Gnjezdiče je znotraj mehko in gosto z mehkimi lasmi vloženo, de na mehkim in na gorkim ležijo. Lepo okroglo je, de se nikamor ne zadenejo in de jih ne boli. To čedno gnjezdiče je stara ptica sama naredila. Jeli, to je umetno? Midva, ljubo dete, bi ne mogla taziga narediti. To umetnost je Bog stare učil, z milostne skerbi za mlade, majhne ptičke. Glej, ti zeleni, okrogli lističi ternjeviga germiča, ki jim zdaj, ko solnze vroče pripeka, hladno senco delajo, jih tudi pred mokroto varjejo, kadar dežuje. In ponoči in zjutraj in zvečer, kadar bolj hladno prihaja, pride stara ptica in se z razprostrenimi perotami na-nje vleže, de so gorko pokriti, in de jih ne sebe. Glej, tudi ternje ni zastojn tukaj. Hudi krokarji bi mladičke požerli. Ternje jim pa do gnjezda brani in jih zbode, če mladičam kaj žaliga storiti hočejo. Stara ptica pa lahko, ker je prav majhna, med ternjem skozi zleze, brez de bi se poškodovala. Glej vse reči, tudi bodeče ternje nam prijaznost in milostno očetno skerbljivost Boga oznanuje.« 
Ko je Genovefa to rekla, je stara ptica priletela, in se je na kraj gnjezda usedla. Vsi ptički so glasno cvileč glavice kviško vzdignili, kljunčke široko odperali, in pitala jih je. Boleslav je bil ves radosten. »O to je lepo!« je rekel. »To je prav lepo!« in od veselja je poskakoval. — »GIej,« reče Genovefa, »mladiči si še ne morejo sami jedi iskati, in stara jim je donaša. Serna bi jim bile preterde, torej jim jih stara prezveči, v krofu omeči in jih jim po tem da. Ali ni Bog tega naredil? Glej, tako milostno Bog za vse svoje stvari skerbi in tudi za nar majnši ptice. Tako milostno tudi za nas skerbi. Ja, ljubo dete!« je rekla dalje, ga s solzami pogledajoč, »On je doslej za te skerbel in še dalje bo skerbel!« — »Res, res« je rekel fantek, »On je za-me skerbel, dobri mili Bog! Sej je on vas meni dal, ljuba mati! Sej me imate veliko rajši, kakor stara ptičica mladiče! Brez vas bi bil mogel še davno umreti!« Tako je rekel in objel jo je. — 
Boleslav je imel zdaj vsaki dan kaj noviga materi pripovedati, pokazati in prinesti. Ker se je le z njem pečala, ki ni imel tovaršev, de bi ga bili spridili, in otročjih igrač, ki bi ga bile znemarile, se je njegov um kmalo pokazal. Svojo mater je čez vse ljubil in vsaka lepota bošjih del se je globoko v njegovo serce vtisnila. Vsako jutro je prinesel svoji materi naj lepših cvetlic in polno lepih jerbasčikov, ki mu jih je iz bičja spletla, ji je najboljših rudečih jagod in borovnic, in pozneji robidnic in malinec nabiral. Pusto votlino je s pasastimi polževimi lupinami in svitlimi mušeljni, z lepim maham in s svitlimi kamniči olepšal, kar se je prav podalo. Vsaki dan ji je pripovedoval, kako so majhne zelene kugljice, ki so na ternjuljevim germu, in zelene, kakor jajčki podolgasto okroglje kugljice od divjih rož dan na dan veči prihajale in kako so tudi ptički rastli in majhno perjiče dobivali — toliko časa, de je ternjuljev germ poln svitločernih ternjulj in divja roža polna ko škarlat rudečih jagod imela in de so ptički odleteli. 
Ko je pervikrat lepo svitlo danico zagledal; ko je nekdaj med černimi, tamnimi hvojami lepo večerno zarjo zagledal, ko je pervikrat mavrico vidil je zmiraj ves radosten po svojo mater pritekel in vse je mogla z njim gledati in se čuditi, in Boga ž-njim zahvaliti, ki je toliko lepih reči vstvaril. Tako je svojo mater mnogo razveseljeval. Genovefa je dostikrat kadar je prijaznost fantka vidila, s solzami v očeh proti nebu pogledala, rekoč: »O Bog! Tako more tudi nedolžno serce v pušavi raj dobiti, in duša, ki Tebe ljubi in Tebe ima, tudi v nadlogah in terpljenju nebo dobi!« 
Skerbljiva mati pa tudi ni pozabila, ga pred strupenimi zeliši svariti, ki so okrog po pušavi v strašni lepoti rastle. »Nimaš mi od njih jesti,« je rekla, »pa tudi kaj druziga ne jej, brez de bi meni poprej ne pokazal. Če ne, bi hudo, hudo zbolel.« Pa dobra pametna mati ga je še skerbnejši pred nepokoršino, samovoljnostjo, sladkanjem in druzimi otročjimi napakami svarila. »Te so« je djala, »še silno bolj pogubljive, kakor strupenina. Oh, greh je mnogokrat tem zapeljivim, rudečim jagodam podoben, ki se očem tako lepe in vabne zdijo, ktere pa, če jih kdo vžije, vmorijo. Ja, hudobno je večkrat bolj vidljivo in se bolj lepo očem prilizuje, kakor dobro — kakor tukaj strupena mušnica prosto, rjavo, dobro, ne krivno in vživIjivo gobo zraven sebe v lepoti barve preseže. 
Enajsto poglavje. 
Genovefa dobi gorko ovčjo obleko. 
Z mnogim, nedolžnim veseljem sta poslednja pomlad in leto Genovefi in njenimu sinu prišle. Zdaj je bila jesen. Solnce je še slabeje sijalo, in dan na dan pozneje išajalo in poprej zahajalo. Čisto višnjevo nebo je bilo skoraj vedno s tamnimi oblaki prevlečeno. Zemlja ni nič več kaj noviga obrodila. Ljubo petje ptičev je vtihnilo, in ptiči so veči del iz tistiga kraja proč zleteli. Vse cvetlice so vsahnile in zginile, in listje je rumeno in bledo na drevji in germovji viselo — in če se ni samo obletelo, so ga merzli bučeči vetrovi do čistiga otresli. S sercam polnim skerbi za zimo je Genovefa pred vratmi votline sedela in je s solznimi očmi v pušavo gledala. Zdaj je Boleslav rekel: »Mati! ali naju Bog zdaj več ne ljubi, ki nama vse jemlje, ali se bode mar svet pogreznil?« — »Nak', ljubo dete!« je rekla Genevefa. »Če sva pobožna in dobra, naju ima Bog vedno rad. Pa tu na zemlji se vse spremeni in mine. Ljubezen božja do nas je pa večna in nespremenljiva. — Le zima se bliža. Za zimo pa zmiraj spet lepa pomlad pride. Tako je vsako leto. Veseli se pa zdaj že, ko se zima približuje, ljube pomladi! Oh,« je še pristavila, »tebi ljubo dete, ki si, kar si jel pametovati, pervo zimo doživel, ni zameriti, de komaj verjeti moreš, de bode po zimi zopet pomlad. Pa jes, tvoja mati, sim bolj neumna imenovati, kakor ti. Po tako dolgi skušnji še vem, de po terpljenju vedno veselje pride, pa vunder me vedno spet težko stane, to verjeti. Pa le mirniga serca čem biti in v terpljenju se prihodnjiga veselja spomniti in vesela in brez skerbi biti kakor ti!« 
Geneveza je imela zdaj vsaki dan lesnik drobnic, hrušic, žiru, lešnikov, ternjulj in kar je druziga zavživljiviga sadja dobila, za zimo nabirati. Tudi mnogo korenin si je nakopala — in Boleslav ji je pridno pomagal. S senam za košuto se je bila še poprej preskerbela. Veči skerb, kakor kaj bo jedla, ji je obleka delala. Tista edina obleka, ki jo je že toliko let nosila, je bila že obnošena in stergana. Pred votlino je jokaje sedela in skušala z gibkimi slamnatimi stebli in ternjem kosce obleke, ki so stran mahali, skerpati. Pa nič ni pomagalo. »Oh« je tiho zdihovala, »koliko bi hotla zdaj za iglo in nitko sukanca dati! Koliko božjih dobrot pač ljudje zdaj vživajo, ki priljudno v društvu živijo in marsikterimu še na mar ne pride, Boga za to zahvaliti.« 
Boleslav, ki je njeno serčno žalost vidil, ji je rekel: »Mati, ali še veste, kar ste mi rekli, ko sim vas nekdaj vprašal, zakaj se naji košuta goli? Rekli ste mi: De ji Bog vsako poletje rudečkasto, bolj tanko in lahko obleko da in potlej zopet novo, sivkasto in bolj toplo obleko na zimo. Zato ne žalujte! Bog vam bode tudi gotovo ktero dal. Ali morde mislite, de vas nima rajši, kakor košuto?« Genovefa je s smeham fanta objela in rekla: »Prav imaš, ljubo dete, mirniga serca čem biti, Bog bode za naju skerbel! Kdor živali in cvetke oblači, bode tudi mene oblekel!« 
Za nekoliko dni je fantičku zapovedala, se ne od votline podati; vzame terdno gorjačo v roko, obesi bučo z mlekam čez ramo in dalječ okrog po pušavi gre, še več dreves iskat, kterih sadje bi se dalo vžiti. Na klancu visoke gore, na ktero je hotla iti, se je usedla, se počit in se z mlekam pokrepčat. Strašan volk pride po gori z ovco v žrelu. Tiho se vstavi in Genovefo s hudimi, svitlimi očmi gleda. Genovefe se je vstrašila, de se je tresla. Pa urno se je pomislila; zagrabi gorjačo, ki je bila ravno zraven nje na tleh, skoči proti volku in po glavi ga mahne, de bi mu ubogo žival, iz žerla rešila. Volk spusti ovco, se nekoliko ves omoten sem ter tje meče in s strašnim tuljenjem zbeži. Geneveza je zraven ovce pokleknila, ji nekoliko mleka v gobec vlila, in skušala jo še ovživiti. Pa nič več ni pomagalo. 
Pogled uboge živali je v Genovefnim sercu mnoge britkosti vžgal. »Oh, ti ljuba žival!« je rekla. »Ti si tedaj iz tistih prijaznih krajev, kjer sim jes doma? Oh, še dolgo nisim nič od ondi vidila in slišala! Oh, ko bi ti še živela! Kako bi ti hotla streči in za te skerbeti. Kako bi se moj Boleslavček nad teboj veselil. Morde si še od drobnice mojiga moža in od mojih drobnic! O Bog!« je zdaj glasno djala, »si še od njih! Tukaj imaš naše znaminje! Oh, ko bi le še živela in človeški jezik razumela, de bi te vprašala: Ali se je vernil z vojske moj mož? Ali se še svoje Genovefe spomni? Ali je še hud na-me? Ali je spoznal mojo nedolžnost? Oh, on v obilnosti živi, jes pa tukaj v pomajnkanju in revšini kopernim!« 
Ko bi bil trenil, je omolčala. Ta misel jo je obšla: »Prav blizo svojiga doma moram biti. Drugače bi ta žival ne mogla tu sim priti. Kaj bi bilo, ko bi se s svojim otrokam tjekaj vernila? Vroča želja po domači jo je jela mikati in obilne solze so se ji po licih vlile. Dolgo je premišljevala. Poslednjič je rekla: »Nak', raji čem vunder tu ostati. Huda obljuba me veže. Res bi znala reči, de sim le v smertnim strahu obljubila; pa vunder bi ne bilo prav, ko bi ji ne bila zvesta. In kdo ve, če bi moj prihod možama, ki sta mi življenje pustila, smerti ne prinesel! Nak', nak'! Tu čem ostati, dokler Bog hoče. Ako me hoče iz te pušave rešiti, bo še kdaj kakiga usmiljeniga človeka sim pripeljal. Sej je vunder bolje, vse nadloge terpeti, kakor svojo vest zdražiti!« 
Na potoku, ki je pod goro tekel, je ojster mušelj poiskala, in je z njem ovco iz gostovolnate kože djala. Po tem je kožo v čisti vodi od kervi in prahu čisto osnažila, jo na solncu posušila in se v njo zavila. Tako je še pozno zvečer zopet v dolinico v votlino prišla. Boleslav ji je še od dalječ na proti priskakljal in rekel: »O mati! ali ste vunder zopet prišli? Oh, jes sim tako skerbel za vas! Kje ste pa bili tako dolgo?« Pa ostermen obstoji in jo gleda. Ovčja koža in mrak sta storila, de svoje matere več ni poznal. Urno je nazaj tekel se v votlino skrit. Ko je pa njen glas zaslišal: »Ne boji se, ljubo dete! Jes sim, jes!« se zopet verne, ter reče: »O hvala Bogu, de ste vunder vi? O, kako me veseli! Pa vunder povejte mi, v koga ste oblečeni? Saj ste, skoro ravno tako oblečeni, kakor jes. Kje ste le to obleko dobili?« — »Ljubi Bog mi jo je dal!« je odgovorila Genovefa. »Jelite, ljuba mati!« je rekel Boleslav in od veselja je skakal: »Sej sim vam rekel, de vam bo Bog novo, bolj gorko obleko za zimo dal.« Pošlatal jo je in rekel: »Kako je mehka in kodrasta in kako lepa bela! Kakor majhne, kodraste bele meglice na pomladajnim nebu. Res, res se vidi, de je dar neba.« Oba gresta tedaj v votlino, in Boleslav ji prinese polno bučo mleka in jerbasček sadja, in Genovefa mu je mogla vse na tanko povedati, kako je ovčjo obleko dobila. 
Terda zima Genovefo in Boleslava zopet v votlino zapre. V posebno toplih dnevih sta se nekoliko v dolinici sprehajala. »Glej, ljubi sin!« mu Genovefa reče, »tudi po zimi vidiva božjo prijaznost. Kako je zdaj vse svitlo, jasno in belo! Vse drevesa in germovja v beloti plavajo, kakor de bi bile s cvetjem posute. Glej, kako je sneg tam, kamor solnce sije, s čudno lepimi, rudeče in višnjevo in zeleno se lesketečimi iskrami posut! Ako ravno so vse drevesa brez listja, je vunder le Bog zmiraj zelenim hvojam vse pustil, de imajo zverine gojzda pod njimi prebivališe. Bodeče brinje ima tudi še po zimi presne, višnjeve jagode, de imajo gojzdni ptiči kaj živeža. Naji vir nikoli nezamerzne, de imajo piti in zmiraj opresne zeliša v njem rastejo, s kterimi se marsiktera žival preživi. Tako skerbljiviga, tako prijazniga in dobrotljiviga se Bog tudi v hudim letnim času skazuje.« Kadar je prav hudo medlo in veter vlekel, je Boleslav mnogotere serna pred votlino stresal. In prileteli so steržki in urne sinice pred vrata votline jih pobirat. Tudi od nabraniga sena je nekaj pred votlino natrosil. Tako je lačne serne in zajce blizo privabil in zajčki so bili poslednjič tako krotki, de so mu dušeče seno z rok jemali, in sernice so bile tako priljudne, de so se z njim igrale in z njim skakale. 
Tako je imela Genovefa tudi po zimi marsiktero veselje, pa tudi dovolj terpljenja. Boleslav je zmiraj prav zgodaj spat hodil, in se celo noč še enkrat ni prebudil. Tačas je v tamni votlini več ur sama in brez spanja sedela. »Oh,« je velikokrat zdihovala, »de bi zdaj le kako majhno lampico z oljem imela, de bi si to tamno votlino razsvitila; kolika dobrota božja bi mi pač bila! In ko bi še kake lepe bukve ali prediva na kolovratu imela, kako srečno bi se štela! Naj manjši mojih dekel in naj revnejši deklica v mojim grajšinstvu ima zdaj bolje, kakor jes! V gorkih kočah zdaj sedejo, predejo pri svoji lampici in v veselim pogovarjanju jim ure teko!« Pa zopet je serce k Bogu povzdignila rekoč: »O kako dobro je vunder, če kdo Tebe spozna, ljubi Bog! Brez Tebe bi bila v tej votlini od dolziga časa in plahote že davno umerla. Pa Ti nas v slednjim življenju obilno tolažiš!« 
Dvanajsto poglavje. 
Genovefa zboli. 
Kakor pretečeno poletje in zimo je Genovefa več poletij in sim s svojim sinam v pušavi prebila, in zdaj je že sedmo zimo doživela. Poprejšnih zim ni bila nobena zlo merzla. Sedma zima njeniga prebivanja v pušavi je pa bila za-njo prav strašna. Neizmern sneg je hribe in doline pokrival in naj močneji hrastove in bukove veje s svojo težo polomil. Ako ravno je Genovefa vrata votline snegu dobro zadelala bila, so ga vunder divji in merzli vetrovi zmiraj veliko va-njo nanašali. Ako ravno se je mrazu v obilni mah svoje postelje skrivala, se je vunder ves mah od nanešeniga snega premočil in premrazil. Vrata votline in braneče hvojeve veje so bile od ivja zmiraj bele ko sneg, in slene votline kakor zamerznjene okna z rožami prevlečene. Naravska (natürliche) toplota svetle košute ni več zamogla strašniga mraza preganjati. Lesice so v mrazu lajale in po noči so volkovi strašno po pušavi rjuli. Genovefa ni cele noči od mraza oči stisnila in od strahu, de bi jo s sinam volkovi stergali, se je tresla. Boleslavu, ki je še s pervih let slabih jedi in terdiga življenja vajen bil, tudi v mrazu nič ni bilo. Pa Genovefa, mehka vojvodska hči, ki je v sobah, kterih tla so s pertmi pokrite bile, zrejena bila, ni mogla v tem pečovju dalje prestati. »O,« je večkrat rekla ko se je jokala in ko so solze, ki so na tla padale, zmerzovale, »o edina iskrica ognja, —kakšen dar neba bi mi bila! Tako mi bo pa v sredi derv zmerzniti. Pa vunder, Gospod, Tvoja volja naj se zgodi!« — 
Njeno lepo, prijazno obličje se je vse spremenilo. Ljubka, bleda rudečica njenih lic je minula, in kakor merlič je obledela. Njene ljubeznjive oči so se nehale svetiti in vderle so se. Hudo je šujšala in prava podoba revšine le bila. 
»O ljuba mati!« je rekel Boleslav s solznimi očmi, »kakšni ste! Skoraj vas ne poznam. O Bog! o Bog! kaj je li to! »Drago dete!« je rekla Genovefa, »zlo sim bolna! Umerla bom!« »Umerla?« je rekel Boleslav. »Kaj je pa to? Svoj živi dan še nič taziga nisim slišal.« 
»Zaspala bom,« je rekla Genovefa s slabim glasam, »in se ne bom več zbudila. Moje oko ne bo več solnca gledalo, in moje uho potlej več ne bo tvojiga glasu slišalo. To telo bo potlej merzlo in terdo na tleh ležalo in še persta ne bo premakniti moglo. Poslednjič bo strohnelo in se v perst spremenilo.« 
Z glasnim jokam jo je fantek objel in je vedno le besede ponavljal: »O mati! O mati! Ne umrite še ne! Prosim vas, ne umrite!« 
Genovefa je rekla: »Ne jokaj se, drago dete! To ni v moji oblasti, če čem umreti ali ne. Bog če tako imeti.« 
»Bog?« je rekel fantek in čudil se je; »saj ste mi zmiraj pravili, kako je Bog dober! Kako pa more zdaj to pripustiti? Glejte, še ptička bi ne mogel umoriti, koliko manj pa vas!« Genovefa je odgovorila: »Ti imaš prav, ljubo dete! Kakor bi me ti ne mogel umreti pustiti, še manj pa umoriti, tako more Bog še manj kaj taziga storiti. On, ki večno živi, da tudi večno življenje. Pa vunder ti moram to še popred razjasniti. Ali še veš, ljubi sin, kako sim svojo staro obleko slekla in proč vergla, ki ni bila dalje za rabo in ker mi je Bog drugo dal? Glej, tako bom tudi zdaj to telo slekla in proč djala. Strohnelo bo kakor stara obleka. Jes sama pa pridem k Bogu, našimu ljubimu očetu v nebesih. Ta me bo tudi namesti tega telesa z lepšim, krasnejim oblekel. O, gori v nebesih se mi bo dobro godilo. Tam se ne bom več v mrazu tresla in ne bom več bolna. Tam ne bom vekomej več zdihovala in jokala, in namesti terpljenja bom imela zgol veselje. Kakor je pomlad lepši od zime, tako je nebo lepši od zemlje. Kaj še, naj lepši, naj jasniši pomladanski dan je memo lepote in veličastva nebes le pušobna, tamna, pozimska noč. Kdor je dober in pobožen, pride tje gori.« 
»Mati,« je rekel Boleslav, »jes grem z vami! Jes nečem sam med divjimi zverinami ostati. Te mi nič ne odgovarjajo, če z njimi kramljam. Umreti hočem tudi, in se te mesene obleke znebiti.« 
»Nak, ljubo dete!« je rekla Genovefa. »Ti moraš še dalje na zemlji živeti. Prišel boš pa, ako le pobožno živiš, gotovo v nebo. Zakaj tudi tebi bo nekdaj umreti. Zdaj pa poslušaj, kar ti bom dalje povedala. Kadar ne bom več govorila, kadar ne bom več zopela, kadar ne bom več gledala, kadar mi usta oblede, kadar mi bo roka merzla in terda; še tri dni tukaj ostani. Po tem pa, kadar boš prepričan, de sim mertva, in kader se bo mertvaški duh po tej votlini razširjati jel, pojdi iz te pušave dalj — vedno na ravnast tje, kjer zdaj solnze iz-haja. V enim ali v dveh dneh boš na kraj tega gojzda peršel in lepo, veliko planjavo pred seboj zagledal, kjer veliko, veliko ljudi živi.« 
»Veliko, veliko ljudi!« je rekel Boleslav ves zavzet. »Oh, zmiraj sim mislil, de sva midva sama na tem svetu. Zakaj mi pa niste tega že poprej povedali? O, ko bi le vi hoditi mogli, bi v tej priči tjekaj k njim šla!« 
»Oh, moje dete!« je rekla Genovefa, »ravno ti ljudje so naj v to pušavo zognali med zverine gojzda! Mene in tebe so hotli umoriti.« 
»Nečem iti k njim!« je rekel fantek. »Mislil sim, de so tako dobri, kakor ste vi, mati. Ali morajo ti ljudje tudi umreti?« »Tudi,« je odgovorila Genovefa. »Vsi ljudje morajo umreti.« »O gotovo ne vejo tega, kakor jes nisim vedel!« je rekel Boleslav. »K njim hočem iti in jim povedati. »Ljudje!« jim hočem reči, »umreti morate. Poboljšajte se, če ne, ne pridete v nebesa! — Če mi bodo le verjeli!« 
»O dete!« je odgovorila Genovefa. »To že davno vejo! Pa zavolj tega se vunder ne poboljšajo. V obilnosti živijo; zemlja jim najlepši sadje obrodi, kakoršno se še tu v pušavi ne vidi, najbolji jedi in pijače imajo; pisane oblačila imajo, ki so pri imenitnih dostikrat še z dragimi rečmi olepšane, ktere se kakor zvezde blisketajo. Njih stanovanja so tako krasne, de ti ne morem dopovedati. Tudi po zimi imajo tako rekoč solnce v svojih stanovanjih, ne zebe jih nikoli, in tudi po noči vejo svoje stanovanja tako razsvitliti, kakor po dnevu. Veči del se jih pa Bogu še ne zahvali za te dobrote in še misliti nečejo na-nj; sovražijo, stiskajo in peklijo se med seboj, kar se koli morejo. Skorej vsaki dan nekteri zmed njih odmerjejo. Pa drugi se zato še ne zmenijo in tako živijo, kakor de bi jim bilo večno na zemlji živeti.« 
»Zdaj pa še nečem k njim iti!« je rekel Boleslav. »Ti ljudje niso le hujši od volka, ampak še neumnejši od najne kušute, ki od vsiga, kar govoriva, nič ne razume. Tudi od jedi teh ljudi nič nečem in raji z zverinami jem. Te vunder razun samiga derečiga volka, mirno med seboj živijo in se pokojno s travo in zeliši redijo. Pri zverinah hočem ostati in ne grem k ljudem.« 
»Pa vunder moraš k njim iti, ljubo dete,« je rekla Genovefa. »Nič žaliga ti ne bodo storili. Le dalje poslušaj. Dozdaj sim ti le od tvojiga nebeškiga očeta pripovedovala; zdaj ti moram pa še povedati, de imaš tudi na zemlji očeta, kakor imaš tudi mater na zemlji.« 
»Tudi na zemlji imam očeta!« je rekel fantek veselo, »ki jih tudi kakor vas viditi morem, in ki se dajo tako, kakor vi, za roko prijeti, ki niso nevidljivi, kakor nebeški oče?« 
»Tako je, ljubo dete,« je rekla mati, »vidil jih boš, in ž-njimi boš tudi govoril.« 
»Ali vidil jih bom in govoril bom ž-njimi?« je rekel fantek in prijaznost mu je iz oči sijala. »Zakaj pa ne pridejo k nama,« je dalje govoril, »in zakaj naju tako v samoti pustijo v tej pušavi? Mende saj niso tudi eden zmed hudobnih ljudi?« 
»Nak, ljubo dete!« je rekla Genovefa. »Dober človek so. Ne vejo, de sva v tej pušavi. Še ne vejo, de še živiva. Mislijo, de sva oba vmorjena. Oni mislijo, de sim naj bolj hudobna mati, ki se le na zemlji dobiti more. Ljudje so jim tako lagali.« 
»Kaj je pa to, lagati?« je rekel fantek. »Tega ne umem.« »To je,« pravi Genovefa, »če kdo drugače govori, kakor misli. Ljudje, postavim, pravijo eden druzimu, de se imajo prav radi, in se vunder ne morejo terpeti. To se pravi lagati.« »Ali se pa more to?« je vprašal fantek. »To bi mi ne bilo nikoli v misli prišlo. O ljudje, ljudje!« tako je zdihoval in s kodrasto glavico majal. »To so čudne stvari!« 
»No, tvojimu očetu so se tudi tako zlagali,« je rekla Genovefa. Povedala je po tem fantu od svoje zgodbe, kolikor je razumeti mogel, in še dalje mu je pripovedovala: »Glej, ta zlati perstan na mojim perstu! Tega imam od tvojiga očeta.« 
»Od mojiga očeta?« je rekel fantek veselo. »O dajte mi vunder perstan prav na tanko ogledati. Od svojiga očeta v nebesih sim še veliko lepih reči vidil — solnce, luno, zvezde in cvetlice, pa od svojiga očeta na zemlji še svoj živ dan nisim nič vidil.« 
Genovefa je perstan snela in fantku ga je dala. »O ta je lep« je rekel Boleslav. »Ali imajo moj oče še več tazih lepih reči, in ali bi meni tudi kaj taziga dali?« 
»Kaj pa de,« mu je rekla Genovefa, »ljubo dete, kader bom mertva, ta perstan s mojiga persta snemi. Zakaj poprej ga nečem sneti temuč do smerti ga čem varovati, kakor sim tudi ljubezen in zvestobo tvojimu očetu do smerti obvarovala. O, resnično je bila moja ljubezin do njega čista, kakor zlato tega perstana in moja zvestoba je večna, kakor krogljej tega perstana, kjer se konec ne vidi — podoba večnosti! Kadar k ljudem prideš, poprašaj po grofu Vojnomiru. Tako je ime tvojimu očetu. Prosi ljudi, de te k njemu popeljejo, pa nobenimu ne povej, kdo si, od kod prideš ali zakaj de hočeš k grofu priti. Tudi perstana nimaš nikomur pokazati. Kadar boš pred grofam, svojim očetam stal, mu perstan podaj ter reci: »Oče! ta perstan vam pošljejo mati v znaminje, de sim vaš sin. Un dan so umerli. Lepo vas še enkrat pozdravijo, in po meni vam dajo vediti, de so bili nedolžni in de vam odpustijo. V nebesih vas upajo zopet viditi, ker to na zemlji ni bilo več mogoče. Ti imaš pa pobožno in mirniga serca živeti, in nimaš po meni jokati in skerbeti. Le tega mi ne pozabi, ljubo dete, de sim nedolžna in očetu zvesta bila. To sim še v smerti pokazala in po tem umerla! Povej jim to gotovo! Povej jim tudi, de sim jih še v svoji poslednji uri tako rada imela, kakor tebe ljubim! Povej jim, kako sim tukaj živela in umerla! — Tudi jih prosim, de bi moje mertvo truplo iz te votline dali v pokopališu mojih prednjih staršev pokopati. Zakaj jes nisim bila tega nevredna, ako ravno so me ljudje pregrešnico in nečistnico mislili.« 
»In po tem ti imam še nekaj povedati, česar neveš. Kakor imaš očeta in mater na zemlji, tako imam tudi jes očeta in mater. O Bog! jes ne vem, če so žalost, ktero sim jim jes po nedolžnim uzrokovala, preživeli ali ne. Če so pa še pri življenju — o prosi svojiga očeta, de naj te precej k njim pošljejo! O, veselilo jih bo, ko bodo tebe, svojiga ljubiga vnuka, zagledali, in v tem veselju bodo vse nadloge sedmih dolzih let pozabili. Zakaj, oh!« je dalje govorila in solze so se ji uderle, »oh! vi moj mili oče! vi ste gotovo po meni zlo žalovali, in vi, moja draga mati! vi ste se gotovo po svoji Genovefi zlo jokali! O, moji preljubi starši! vaše obličje bi vunder še rada vidila, preden umerjem. O, gotovo ste želeli, mene še viditi, če ste vedili, de tu živim! Ali oh, mislili ste, de moje truplo, Bog ve kje, v tej pušavi še davno trohni. Oh, kaj je vunder bolj sladko, kakor up, de pridemo v nebesa — in de se v nebesih zopet vidimo. Brez te tolažbe bi bilo terpljenje na zemlji preveliko in mi ubogi ljudje bi mogli obupati! — Ali se jokaš ljubo dete? Nezameri, de te tako v serce bodem. Glej, ako ravno zdaj mene, svojo mater zgubiš, ti bo vunder Bog namesti mene dobriga očeta dal! Ne jokaj se tedaj, ljubo dete! tvoj oče te bodo gotovo prav radi imeli, kuševali te bodo, v naročje jemali in pestovali, te na serce pritiskali in te svojiga sinu imenovali, te mnogih reči prašali in od žalosti in veselja jokali, kadar bodo tebe svojiga ljubiga otroka pogledali!« 
Genovefi je zdaj jok govor zaperl; brezmožna je nazaj na posteljo padla in dolgo ni mogla v svoji slabosti kar besede ne govoriti. 
Trinajsto poglavje. 
Genovefa se k smerti pripravlja. 
Strašni mraz zime je bil odjenjal, topel, mlačen veter je pihljal, solnce je zopet o poldne svitlo in prijazno v votlino sijalo in njegovi mili žarki so za spoznanje topljeje sijali. Ivje na vratih in zreš na stenah votline se je stopil in velike kapljice so na tla kapljale. Genovefi je pa če dalje huje prihajalo in nič ni vidila pred očmi, kakor bližno smert. Križ, ki je zraven nje nad posteljo visel, je s stene vzela, in se je v smert pripravljala. 
»Oh,« je djala, »tolažbe sicer nimam, de bi duhovna pri sebi imela, ki bi mi serce delal in mi kruh življenja, okrepčanje za dolgo pot v večnost, podal! Pa Ti, o Gospod! Ti večni vikši duhoven si sam pri meni! Ti si vsim, ki so skazaniga serca in ponižni, prav blizo! Vsako človeško serce, ki terpi in po tebi hrepeni, obišeš in pokrepčaš! Sej si sam rekel: »Glej, pred vratmi stojim in terkam; ako kdo moj glas sliši in mi odpre, čem k njemu iti in ž-njim večerjati, in on bo z menoj.« To reči je dolgo s sklenjenima rokama in s v tla vpertimi očmi molče molila. 
Boleslav je cel dan in v dolzih pozimskih nočeh brez luči vedno zraven nje sedel in dobri fante ni hotel ne jesti in ne piti več. Vse ji je storil, kar ji je v očeh bral in prav s prosto ljubeznijo ji je stregel. V obe ročice je mahu vzel in kar jih je mogel doseči, mokre stene sužil, de bi voda na bolno mater ne kapljala. Ob skalovju in drevju je še več susiga mahu nabral, de bi namesti mokre postelje bolji napravil. Zdaj ji je v buči merzle vode iz vira prinesel in djal: »Ali hočete piti, mati! Tako vam je vroče in vaše ustnice so vse suhe.« Zdaj ji je mleka prinesel in rekel: »Pite no, draga mati! dobro je in ravno zdaj sim ga namolzil. Po tem jo je objel in ihtijoč rekel: »O mati, o draga mati, o ko bi le namest vas mogel bolan biti, ali pa umreti!« 
Nekiga jutra je dvoje ur prav mirno in sladko zadremala. Dosti brihtneji in močneji se je zbudila. Mali leseni križ, kteriga je zmiraj v rokah deržala, ji je bil v spanju iz rok padel. Iskala ga je, in Boleslav, ki je koj vidil, kaj hoče, ji ga je zopet v roko podal. »Oh ljuba mati!« je začel, »zakaj deržite zmiraj ta les v roki?« 
»Ljubo dete!« mu je rekla, »dalj sim mislila živeti, drugače bi ti bila že poprej povedala. Pa zdaj že dobro previdim, de se kaj dobriga nima odlašati. — Pripovedovala sim ti še sicer, de ima nebeški oče tudi sina, ki mu je po vse enak. Pa kaj je ta sin vse zavolj nas storil, ti še nisim povedati mogla. Veliko tega bi ne bil vtegnil razumeti, ker si doslej od vsiga sveta odločen v tej pušavi rastel. — Zdaj, ko že veš, de je več ljudi na svetu in kakšni so ti ljudje, ker si slišal in nekoliko še na meni viditi moreš, kaj se pravi umreti — hočem poskusiti, ti naj važneji resnice iz zgodbe Božjiga sina razložiti. Po tem boš tudi previdil, kaj ta les v moji roki pomeni. Poslušaj tedaj pazljivo, kar ti bom zdaj pripovedovala in besede svoje matere si dobro v serce vtisni!« 
»Glej, ljubimu očetu v nebesih se je inako storilo, de so bili ljudje zlo tako hudobni in zavolj tega tako revni, de jih zavolj tega po smerti še v nebesa ni mogel vzeti. Poslal jim je tedaj svojiga ljubiga sina iz nebes. Ta je imel za-nje skerbeti, de bi se bili poboljšali. Njegovo sveto ime je Jezus Kristus. 
»Ta njegov ljubi sin je bil tako mogočen in milosten, kakor oče. Ko je še otrok bil, še veliko manji ko ti zdaj, je bil s svojo materjo tudi v taki votlini, v kteri so živali prebivale, kakor v tej. Ko je odrastel, še veči ko sim jes zdaj, je tudi dolgo v pušavi živel, ki je bila še strašneji, ko je ta. Tam je vedno molil, de bi to, kar je imel ljudem povedati in v njih prid storiti, saj zastonj ne bilo!« 
»Po tem je šel med ljudi, in jim je povedal, de ga je nebeški oče mednje poslal, in de je nebeški oče tako dober, de jih ima tako rad, de so vsi ljudje otroci tega dobriga očeta, in de imajo zato tudi oni dobri biti in tega dobriga očeta in eden druziga prav radi imeti. Kdor njega, finu, posluša, je rekel, in se poboljša, pride nekdaj tudi v nebesa in bo tam prav veliko veselja imel. Kdor ga pa ne posluša in ga ne vboga, ta ne pride ne le v nebesa, temuč v prav strašan kraj. — Pa ljudje mu niso verjeli, de je sin nebeškiga očeta, in de ga je nebeški oče poslal. Očitno jim je tedaj pokazal, de je tako mogočen, kakor oče.« 
»Neka mati, kakor jes, le nekoliko stareji, je bila, postavim, nekdaj bolna, in je imela ravno tako hudo merzlico. Živi človek ji ni mogel pomagati. On jo je pa le za roko prijel, kakor te jes zdaj za roko primem — in v tistim migljeju je zopet ozdravela, in zopet tako lepa in rudeča postala, kakoršna je prej bila.« 
Drugikrat je bil sin — nekoliko veči, ko ti — clo umerl. Edini sin svoje matere je bil, kakor si ti moj edini sin! O kako se je mati po njem jokala! To si moreš lahko misliti. Pa sin Božji je materi prijazno rekel: »Ne jokaj se,« in mertvimu truplu je rekel: »Vstani!« in koj je bilo zopet živo in vstalo je. In sin Božji ga je materi peljal, in nepopislivo se je veselila.« 
»Pa ljudje mu še niso verjeli, de je sin Božji, in de ga je nebeški oče na svet poslal. Niso ga mogli terpeti, ker jim je vedno pravil, de so hudobni in de se imajo poboljšati. Velik les so tedaj ravno tako zvezali, kakor je ta mali, ki ga tukaj v roki deržim — križ se imenuje, in potem so žeblje, ki so bili nekako ternju podobni, pa veliko veči in terji, skozi njegove roke in noge zavertali in so ga po tem z razpetimi rokami na križ pribili. Kri je iz njega vrela in umreti je mogel. Oni pa so se še smejali in zasmehovali so ga. Pa vunder ni ne eniga človeka razžalil, in vsim je le vse dobro želel in vsim je pomagal, ki so pri njem pomoči iskali!« 
»O hudobni, hudobni, zanikerni ljudje!« je rekel Boleslav. »Ali je pa to terpel nebeški oče in ali ni strel va-nje spustil? Jes bi bil, ko bi bil na njegovim mestu, vse pobil!« 
»Ljubo dete!« je rekla mati! »sin je za-nje k očetu molil: »Oče!« je rekel, »odpusti jim; nevejo, kaj delajo!« In kaj še, umerl je iz ljubezni do ljudi, iz ljubezni do vsih ljudi, tudi iz ljubezni do tistih hudobnežev. To je bilo tako potrebno, ljubo dete, drugač bi ne bil nihče v nebesa prišel, in ti in jes tudi ne. Tudi iz ljubezni do naju je dal svoje življenje!« 
Dobri fantek je nepremakljivo sedel in vse na tanko poslušal, bistre solze so se mu po rudečih licih vlile. Zakaj ker je to pervikrat slisal, ga je nepopisljivo poprijelo. »O dobri, dobri sin Božji!« je rekel in s sernjino, v ktero je bil zavit, si je solze brisal. »Ali je pa zdaj tudi v nebesih?« 
»Kaj pa de, ljubo dete,« je rekla mati, »njegovo truplo je res mertvo obležalo. V skalo so ga položili, ki je bila tej enaka, v kteri midva prebivava, in velik kamen so pred-njo zavalili. Pa le pomisli, preden je bil tretji dan, je zopet živ iz nje prišel. Nekoliko ljudi vunder ni bilo tako hudobnih, kakor drugi. Poslušali so ga in poboljšali so se. Ti so ga prav radi imeli in močno so njegovo smert objokovali. K tem je zdaj šel. O, to jim je bilo veliko veselje, ga zopet viditi. Pa rekel jim je, de gre zdaj zopet k svojimu očetu domu v nebesa. Vsi so zavolj tega silno žaljevali. On jim je pa rekel: »Ne jokajte se in mirniga serca bodite! Glejte, gori, kjer moj oče stanuje, je prostora dovolj za vas. Tje grem zdaj, in pripravil vam bom tam stanovanje. Storite le, kar sim ukazal, in vsi bote tje prišli, kjer sim jes. Zopet vas bom vidil in po tem bo vaše veselje popolno, in nihče vam ga ne bo mogel vzeti. Pa tudi na zemlji bom še; ako ravno me nihče ne bo vidil, bom vunder zmiraj nevidljivo pri vas do konca sveta. »Blagoslovil jih je še in pričo njih se je višej in višej v nebesa vzdigoval, dokler jim ga je svitel oblak zakril.« 
»O to je moglo lepo biti!« je rekel Boleslav. »Ali pa zdaj tudi že ve za naju? Ali ve, de sva v tej pušavi, in ali ga bova kdaj v nebesih vidila?« 
»Kaj pa de!« je odgovorila mati. »Povsod naju vidi, in kjer sva koli, je on pri nama, in naju ljubi, nama daje dobre misli v serce, in nama pripomore, de sva prav dobra. Zakaj, glej moje ljubo dete! ti si zdaj dober fantek, in si mi že veliko veselja storil. Pa prav in ves dober vunder še nisi. Pa to lahko, ako le nekoliko nase paziš, na sebi vidiš vsaki čas. Glej, ti bi gotovo ne bil tako za ljudi molil, kakor sin Božji, ko bi te bili morili. Sej si ravno zdaj rekel, de bi bil vse pobil, ko bi ti bilo le mogoče bilo. Tukaj že vidiš, de še nisi tako dober, in de še nimaš take ljubezni, kakor sin Božji. In tako dobri in milostni moramo vsi biti, kakor je on, če hočemo njemu in njegovimu nebeškimu očetu dopasti in v nebesa priti. In v tem, de bomo tako dobri in milostni, kakor on, nam hoče sin Božji pomagati. Za to je na svet prišel, in za nas na križu umerl.« 
»In zdaj, ljubi Boleslav, umeš, zakaj ta mali križ vedno v roki deržim. Ljubezni uniga naju opominja, ki je za naju na križu terpel in umerl! Opominja naju, de moramo tudi mi ljudje s terpljenjem in smertjo, kar se tudi križ imenuje, v nebesa priti. In za to nam je to prosto znaminje tako ljubo in drago!« 
»Oh, ljubo dete;« je dalje govorila ga s solznimi očmi pogledajoč, »nič nimam, kar bi ti v spomin dala, kakor ta revni les. Pa kadar bom že mertva, ga vzemi iz mojih, merzlih, sterjenih rok in hrani ga. Ne sramuj se, ljubi sin, kadar boš odrastel in bogat, ta revni spomin svoje matere na najbolji kraj svojiga prihodnjiga krasniga stanovanja postaviti! Zmisli se, kadar koli ga zagledaš, na-nj, ki je z ljubezni do tebe na križu umerl, in na svojo mater, ki zdaj s tem križem v rokah umira! Skleni vselej, pobožno in dobro, čisto in nedolžno živeti, ljudi ljubiti, jim dobro delati in zlo za-nje umreti, ako jim je to koristno in ako bi tudi previdil, de bi ti nikoli hvaležni bili ne vtegnili! O, če pri pogledu v ta križ vse to skleneš in tudi storiš, — ti bo mala dedina (erbshina) po tvoji materi več vredna, kakor vsa velika dedina,ki jo imaš po svojim očetu pričakovati!« 
Od dolziga govorjenja je bila Genovefa, tako oslabela, de je zopet dolgo počivati in molčati mogla. 
»Oh,« je spet jela za nekoliko časa, »de bi le srečen do svojiga očeta prišel; zakaj pot tjekaj skozi grozovito pušavo, skozi gosti, zarašeni, tamni gojzd, čez sterme skale in globoke prepade, je tebi ubozimu, slabimu otroku res terda, dolga in nevarna. Pa Bog ti bo še pomagal, de boš k svojimu očetu, kteriga ti je tu na zemlji dal, srečno prišel, kakor nam tudi skozi veliko bolj nevarno pušavo življenja pomaga, de bi k njemu, k pravimu in edinimu očetu nebeškimu srečno prišli in njegovo obličje gledali! Ne pozabi tudi kake dve buči polne mleka s seboj vzeti, de napoti ne omagaš. Vzemi tudi tisto gorjačo tam, de se boš divjim zverinam branil. Kdor v Boga zaupa, srečno po kačah in gadih hodi, in leve in zmaje z nogami tare.« 
Ko se je jelo mračiti, ji je prav slabo prihajalo. Tako težko je sopla, de si je vroče potila. Vso svojo moč je zbrala in na svoji mahovi postelji se sklenivski je fantka, ki je ravno zraven nje sedel, ojstro in milo pogledala, ter s terdnim glasam djala, de se je vstrašil: »Boleslav, poklekni, de te še oblagoslovim, kakor so tudi moja mati mene oblagoslovili, preden sim se od njih ločila. Mislim, de je moja poslednja ura blizo!« Ubogi fantek je ihtijoč pokleknil, svoj mili obraz k tlam priklonil, ter svoje majhne, trepeče ročice pobožno vzdignil. Genovefa je svojo roko na njegovo kodrasto glavo položila in z globoko ganjenim glasam djala: »Bog te oblagri, moj sin, in Jezus Kristus bodi s teboj, in njegov Duh naj te vodi in vlada, de boš dober človek in nikoli, prav nikoli kaj hudiga ne storiš, in de te bom v nebesih zopet viditi mogla!« Zaznaminjala ga je še s svetim križem, objela in kušnila, rekoč: »O Boleslav! ko boš zdaj med ljudi prišel in njih hude zglede vidil, se nikar ne spridi! Kadar boš v časti in v bogastvu živel, ne pozabi svoje uboge matere! Oh, če boš te moje ljubezni do tebe in teh mojih solz in mojih poslednjih besed, besed svoje umirajoče matere kdaj pozabil, in se spridil; boš na unim svetu večno od mene ločen! O, Boleslav, ostani dober!« — 
Dalje ni mogla več govoriti; na svojo posteljo je nazaj padla in oči stisnila, in Boleslav ni vedel, ali le spi ali je že res mertva! Jokajoč in ihtijoč je zraven nje pokleknil in vedno molil: »O Bog, ne daj ji umreti. O Jezus Kristus! zbudi mi zopet mojo ljubo mater.« —— 
Štirnajsto poglavje. 
Vojnomirovo žalovanje po Genovefi. 
Grof Vojnomir je takrat, ko je po Golovi tožbi, od perve jeze vnet, nesrečno obsojenje Genovefe v smert podpisal, v svojim bojnim šotoru zavolj prejete rane bolan ležal. Njegov stari bojni tovareš in konjnik, Volk z imenam, je bil ravno več milj dalječ od tabora; s svojimi konjniki je vosek klanec med gorami varoval. Ko se je bil vernil in v šotor grofa stopil, po zdravju svojiga gospoda poprašat, mu je grof koj vse povedal, kar se je ta čas zgodilo. Stari, pošteni služabnik se je ustrašil, de je obledel in rekel: »O ljubi gospod, kaj ste storili? Vaša gospa je gotovo nedolžna; svojo staro, sivo glavo zastavim. Tako pobožna duša, tako dobro zrejena hči se ne spridi tako kmalo. Verjemite mi to, po skušnji govorim. Pa vaš Golo je zarobljen zanikernik! Ne zamerite svojimu služabniku zavolj te besede. Dobro vem, de se je s svojim prilizovanjem globoko v vaše serce vgnjezditi znal. Pa verjemiti mi saj, kdor vas vedno hvali in vam vedno pravi, de imate prav, ta je vaš neprijatel. Iz serca vas zaničuje in le svoje koristi (dobička) iše. Kdor vam resnico tudi takrat pove, kadar je ne slišite radi, je vaš prijatel. Poslušajte me tedaj, ljubi gospod in v tej priči svojo obsodbo prekličite! Bog se usmili! Kam je prišel moj dobri gospod! Naj manjšiga svojih služabnikov brez izpraševanja obsoditi bi se vam naj veči pregreha zdela — zdaj ste pa še svojo pobožno gospo brez vsiga izpraševanja obsodili! O zaterite že vunder kdaj svojo nesrečno, prenaglo jezo! Vedno ste se mogli pred ali potlej zavolj svoje jezo kazati, zdaj pa — bojim se, bojim se, — je velike nesreče kriva.« 
Grof je spoznal, de se je prehitel, pa je vunder zmiraj še dvomil, kdo de je kriv, Genovefa ali njegov ljubček Golo. Zakaj Golovo pismo je bilo tako umetno iz laži stkano, in posel (pot) kteriga si bil je Golo za svoje naročilo odbral, je bil tako premeden goluf in znal je vse s takim zazdevanjem poštenosti poterjati, de je sumni grof ves oslepljen bil. Med tem je še tisto uro zvestiga posla Golu poslal s poveljem, de ima njegovo gospo Genovefo do njegoviga prihoda v njeni sobi (zimru) varovati, pa ji nič žaliga ne storiti in ji vsiga obilno po njeni volji podati. Svojiga naj boljiga konja je poslu dal in zazugal mu je, na vso moč hiteti. Tudi mu je obljubil veliko zlata, če bo še ob pravim času na Vojnomirovo prišel, in mu od ondi po volji odgovor prinesel. 
Tačas, ko je bil posel na poti, je grof dan na dan bolj otožen prihajal. V tej uri se mu je zdelo, de je Genovefa nedolžna, v drugi je zopet mislil, de je nemogoče, de bi ga bil Golo, kterimu je bil toliko dobriga storil, tako nalagati mogel. Tako je bilo njegovo serce neprenehama od negotovosti in strupenih dvomb (zvibljanj) žgano. Po desetkrat na dan je svojiga zvestiga Volka gledati poslal, ali še posel ne pride nazaj, in cele noči se je spanje njegovih oči ogibalo. Posel pride nazaj in sporoči, de je bila Genovefa s svojim otrokam skrivno v gojzdu vmorjena, kakor je bil grof ukazal. Dobrimu grofu se ni drugače zdelo, kakor de bi bila njemu samimu smertna sodba stekla in mema (mutasta) žalost ga je obšla. Stari pošteni Volk je šel vun, in je glasno zdihoval in grofovi konjniki, ki so bili vsi pred njegovim šotoram zbrani, so preklinjali in žugali, Gola, kadar domu pridejo, na drobne kose razsekati. 
Grof je ležal let' in dan zavolj rane bolan; zakaj nepokoj in grizeči červ njegoviga serca sta ozdravljenje zavirala. Koj, ko je ozdravel, je prosil, domu iti. Ko so bili Zamorci že premagani in se jih več ni bilo bati, ga je kralj domu spustil. S svojim zvestim Volkam in s svojimi hrabrimi junaki se je tedaj koj na pot podal in proti dragi domačii odjezdil. 
Nekiga večera pozno je pervo vas svojiga grajšinstva dosegel. Dobri ljudje, možje, žene in otroci so prišli vsi kmalo iz svojih koč in so glasno zdihovali: »O dobri, milostivi gospod! Oh, strašna nesreča! Oh, dobra grofinja! Oh zanikerni Golo!« Grof s konja stopi, vse prijazno pozdravi, jim roko poda in vse izprašuje, kaj se je ta čas, ko je bil na vojski, doma zgodilo. Pa le vse dobro je od Genovefe slišal in od Gola vse hudo. 
Nevoljen in s prestrašenim sercam je dalje jezdaril, de bi še tisto noč na Vojnomirovo prišel. Že od dalječ je vse grajske okna razsvitljene vidil. Ko je bližej prišel in proti gradu po hribu jezdaril, je šumečo muziko zaslišal. Golo je ravno s svojo derhalijo vesel obed imel. Gotovo se je nadjal, de bo grof zavolj svoje hude rane umerl. Gospoda celiga grajšinstva se je tedaj še mislil in z vednim razveseljevanjem in veselim razgrajenjem je skušal svojo hudo vest omamiti. Pa ko je tako pri obilni mizi v kotu sedel, je marsikter služabnikov, ki so jedi na mizo nosili, skrivaj drugimu rekel: »Ti, če naš dobri grof umerje, jo bo sviti Golo v teh nepokojnih časih, še zvil, de bo naš gospod. Pa jes bi ne hotel v njegovi koži biti. Le poglej, kako nepokojno sedi!« — »Prav imaš!« je drugi rekel, »nič praviga veselja nima, in nič se mu ne prileže. Ravno tako tam sedi, kakor ubogi grešnik pri svojim poslednjim obedu. Ne tel bi v njegovi koži tičati, in plačila, ki ga bo na unim svetu prejel, z njim deliti.« 
Ko je grof do grajskih vrat prišel, je ukazal zatrobiti v znaminje svojiga prihoda. Čuvaj v stolpo jim je s trobento odgovoril. Golo in vsi njegovi gostje so od stolov skočili in beseda: »grof! grof!« se je po celim gradu razlegala. Golo, ki bi bil beržeje smert, kakor grofa pričakoval, je urno doli hitel in je grofu, ki je ravno s konja stopal, ves ponižen konja deržal. Grof ga je dolgo ojstro in terdno gledal, brez de bi bil besedo govoril, in Golo je tako bled in v trepetu tam stal, kakor hudodelnik pred svojim sodnikam. Njegova huda vest mu je očitno iz plašnih oči gledala in vsa nesrečna zgodba mu je stala z velikimi čerkami na obrazu zapisana. S slabimi, trepečimi stopnjami je šel pred svojim gospodam po stopnjicah, in njegova trepeča roka je komaj gorečo bakljo deržala. Grof v celim gradu ni druziga vidil, kakor potrato in dobro življenje, nerodnost in zmešnjavo. Povsod so ga ptuji, ustrašeni obrazi srečevali, in malo starih služabnikov, ki so bili še ostali, ga je s solznimi očmi pozdravljalo. Ko je v veliko orožnico stopil, je čelado in oklep na mizo položil, od Gola vse ključe od gradu tirjal, in svojimu zvestimu Volku ukazal, dobro na grajske vrata paziti, de nihče ne pobegne, in služabnikam je zapovedal, njegovim trudnim vojakam dobro postreči, in molče je vsim z roko pomigal, de imajo vun iti. 
Na to je šel naj pred v sobo svoje gospe. Golo jo je bil koj po Genovefinim vjetju zaklenil, in potem ni bil nič vanjo stopil več, ker mu huda vest tega ni pripustila. Vse je bilo še, kakor tisto jutro, ko je Genovefa iz nje šla. Tam je njeni rom za štepanje stal, v kterim je bil venec pol dodelan z biserov narejen in z napisam: »Vojnomiru se vernivšimu junaku njegova zvesta Genovefa?« Tam je še njena harsa stala nad bukvami, ki so bile polne nedolžnih pobožnih pesem, kterih je več sama na pričujočnost svojiga moža zložila. Več nastavkov od pisem na-nj, polnih pobožnih, blagih misel, polnih ljubezni in svestosti je našel, kterih pa nobeniga ni v roko prijel. Pisala je v njih, kako vsaki dan za-nj moli, de bi ga Bog zdraviga iz kervavih bojev domu pripeljal; kako se veseli, mu s sinam ali s hčerko na proti priti; kako za-nj skerbi, in se po njem joka, in kako ji njegovo molčanje toliko noči brez spanja uzrokuje. Zakaj kakor Golo nobeniga pisma od nje grofu ni poslal, tako je tudi vse pisma, ki jih je grof nji pisal, vjel. Prestrašen grof je še o polnoči s prekrižanima rokama in poln tihe bolečine sedel, in še vidil ni, de je še sveča dogorela, in de žuga vgasniti. Zdaj je Berta, zvesta deklica, prišla in mu je pismo prinesla, ktero je Genovefa v ječi pisala; vervico biserov mu je pokazala, ktere je koj spoznal in z britkim jokam mu je povedala, koliko dobriga ji je Genovefa v bolezni storila; koj je v noči, preden je bila v smert peljana, rekla, in kar je še od njene zgodbe vedila. Grofova tiha žalost se je zdaj v solze omečila. Vse to, zlasti pa pismo, mu je bilo živa priča od Genovefine nedolžnosti. Tako močno se je jokal, de ni nič vidil in de so solze vse Genovefino pismo premočile. Vedno je klical: »Bog! O, Bog! O Genovefa! — in tebe, tebe sim mogel umoriti! Tebe in svojiga sinu! O, jes naj nesrečnejši zmed vsih ljudi!« — in njegov zvesti Volk, ki je na njegovo zdihovanje prihitel, ga je skušal vtolažiti, pa zastonj. 
Ko je grof že dolgo jokal, je, ko bi bil trenil, vstal; svoj meč je hotel imeti in Gola britko umoriti. Volk mu je branil in ga opominjal, tudi Gola ne brez izpraševanja obsoditi. Za to rej je ukazal grof, Gola še to noč prijeti, ga v železje in spone vkleniti in ga v ravno tisto ječo vreči, v kteri je Genovefa toliko časa kopernela. Tudi vse tiste, ki so bili z Golam, je ukazal do praviga časa zapreti. Vojaki so to z veseljem storili. Drugo jutro je grof zapovedal, Gola pripeljati. Preden so ga pripeljali, je še enkrat Genovefino pismo prebral. Besede: »Odpusti mu, kakor mu jes odpustim;—zavolj mene se nima ne kapljice kervi preliti!« so mogočno njegovo serce poprijele. Ko so Gola pripeljali, ga je grof z objokanimi očmi milo pogledal s krotkim glasam rekoč: »Golo, kaj sim ti storil, de si mi tako žalost napravil? Kaj ti je moja žena — kaj ti je moj sin naredil, de si ju umoril! Reven paglovec si prišel na ta grad in si mnogo dobrot vžil — zakaj mi tako vračaš?« — Golo je mislil, de bode grof razgrajal in se grozil. To nenadjana milost mu je serce prebodla. Glasno je zajokal in rekel: »Oh, nesrečna strast me je oslepila! Vaša gospa je brez krivice kakor angelj v nebesih — jes sim bil hudoba, ki jo je hotla zapeljati. Ker me ni vslišala, sim zdivjal, in sim se hotel maševati pa tudi svoje življenje obvarovati. Bal sim se, de me bote, če vam resnico pove, umorili. Za to sim jo prehitel in jo po krivim zatožil.« Grofu je bila velika tolažba, de je bil sam Golo prisiljen, njeno nedolžnost skazati in mignil je z roko, ga zopet nazaj v ječo peljati; in svoj obraz je v belo ruto skril, jokal se je in svojo jezo v dno pekla preklinjal. 
Grof je bil doslej tako otožen, de se so za njegovo življenje bali. Njegova bolečina ga je včasih tako pekla, de bi bil kmalo znorel. Vsi sosedni vitezi, njegovi hrabri prijatli, so prišli vkup, ga tolažit. Pa grof je tiho sedel in se ni dal potolažiti. Zmiraj je v Genovefini sobi sedel in nikamor dalje ni šel, kakor v kapelico v gradu. Njegova naj veči skerb je bila, Genovefini grob poiskati, de bi se na njem zjokati mogel, in de bi jo spodobno pokopati dal. Pa nihče ni za grob vedel; zakaj moža, ki sta jo bila v smert peljala, sta kmalo po tem zginila in nihče ju več ni najti vedel. Grof je v cerkvi na Vojnomirovim spomin njene smerti lepo obhajati ukazal. On in njegovi služabniki in vsi vitezi iz okolišine s svojimi ženami so prišli z veliko žalostjo, in tudi tolika množica ljudstva se je nabrala, de je komaj desetica njih v cerkev iti mogla. Grof je dal obilni milodar (almošno) ubogim deliti in svoji gospej v cerkvi lepo znaminje narediti z zlatim napisam, ki bi njeno žalostno zgodbo tudi še mlajšim praviti imel. 
Petnajsto poglavje. 
Grof Vojnomir zopet svojo Genovefo najde. 
Leta so pretekle, preden se je grof Vojnomir pregovoriti dal, zopet iz svojiga gradu iti. Pa potlej še so ga mogli njegovi prijatli, vitezi in zvesti Volk tako rekoč siliti, in si vse prizadjati, če so ga le nekoliko razveseliti hotli. Ta je pripravil veliko obed in kak umeten strunar je mogel zabrenkati in tolašne pesmi peti. Drugi je napravil viteške igre, streljanje z lokam i. t. d. Tretji ga je na lov povabil. To poslednje razveseljevanje, ktero je grof še z mladiga ljubil, je bilo še naj bolj pripravno, mu otožnost preganjati. Ko so vitezi to vidili, so mnogokrat, zdaj jelene in divje merjasce, zdaj volkove in medvede, kterih je bilo takrat na Nemškim še veliko, streljali, in grof je mogel z njimi na lov hoditi. Na Volkovo prigovarjanje je tedaj tudi on nekdaj veliko lovšino napovedal, in vse viteze je prosil z njem iti. Konec zime je bilo, in pervi jasni dan, ko bo zopet sneg padel, je bil odločen. Dan je prišel in koj, ko se je zasorilo, je šel grof od vsih žlahtnih vitezov iz okolišine in od velike derhali služabnikov spremljen na lov. Vsi so jezdarili in še množica ljudi z obtovorjenimi konji, mezgi, in Iovskimi pesmi je šla z njimi. Rogovi so veselo po gojzdu bučali. Mnogo jelenov in divjih merjascov je bilo posterljenih. Tudi grof je prišel kmalo do divjačine. Na konju jo za njo udari. Zver čez stermo skalovje in po germovju in ternju beži in se poslednjič — v Genovefino votlino skrije. Zakaj ravno tista zvesta košuta je bila, ktere mleko sta Genovefa in njeni sin že tako dolgo vživala. 
Grof je konja k hvoji privezal in zver po snegu sledivši pride v votlino. Va-njo je pogledal in ves začuden zagleda zad v votlini s-hujšano človeško podobo z zidobledim obličjem. Genovefa je bila. Hudo bolezen je bila sicer prestala, pa vunder je bila še tako slaba in brez vse moči, de bi v tej pušavi nikoli ne bila ozdravela, temuč vsak tjeden je smerti pričakovala. 
»Če si človek« je zavpil grof v votlino, »pridi vun na svitlo!« Genovefa je prišla v ovčji koži zavita, pleča so ji dolgi zlatenkasti lasje zakrivali; goloroka in bosa — vsa premrazena in bleda kakor umerajoča je bila. »Kdo si?« je rekel grof, nemalo prestrašen nazaj stopivši, »in kako tu sim prideš?« Zakaj nič več je ni poznal. Ona ga je pa o pervim pogledu spoznala. 
»Vojnomir!« je rekla s slabim glasam. »Tvoja žena Genovefa sim, ki si jo v smert obsodil. Pa, Bog ve, de sim nedolžna!« 
Grofu se ni drugač zdelo, kakor de je va-nj trešilo. Več ni vedel, če se mu sanja ali če bdi, ker je v svoji otožnosti večkrat brez vsih čutljejev bil in ker se je zdaj v tej grozni dolini dalječ v gojzdu, dalječ od vsih svojih ljudi znajdel, je mislil, de je Genovefin duh pred njim. 
»O, ti zveličani duh moje Genovefe!« je glasno zavpil, »zakaj nazaj hodiš, me moje kervave sramote tožit? Ali so te morde na tem mestu vmorili in ali so morde tvoje truplo v tej votlini zakopali? Oh, taka je, in tvoje truplo se v grobu obrača, ker na zemljo stopim, ktero sim s tvojo kervjo vrudečil in tvoj duh se grozi, ker se tvoj morivec tvojimu mirnimu pokopališu bliža! O verni, verni se, zveličani duh! Moja vest me že dovolj peče! Verni se nazaj v stanovanje miru in moli za-me uboziga moža, ki nima na zemlji nikjer več miru! Ali se mi pa ne prikaži v tako žalostnim stanu — prikaži se mi izveličaniga angelja in povej mi, de mi odpustiš!« 
»Vojnomir!« je rekla Genovefa jokajoč, »ljubi mož! Nisim ne duh! Res sim tvoja žena — tvoja Genovefa! Še živim. Dobra moža, ki sta me imela vmoriti, sta mi prizanesla!« 
Grof je bil pa še od strahu in groze ves omamljen. Tema se mu je pred očmi delala in ne besede ni slišal. Še zmiraj jo je stermo gledal in zmiraj je še mislil duha viditi. Genovefa ga je prijazno za roko prijela. Pa on jo je izmaknil in s plahim glasam rekel: »O, pusti me! pusti me! Tvoja roka je merzla ko led. Pa le me vleci s svojo smertno roko za seboj v grob! Zakaj življenje mi je gnjusobno in smert je za-me naj bolji!« 
Genovefa je še enkrat rekla: »Vojnomir! Ljubi dragi mož!« in tako milostno in prijazno ga je pogledala, kakor nebeški angelj. »Ali ne poznaš več svoje Genovefe? Glej, jes sim resnično jes! Le dobro me poglej! Pošlataj mojo roko! Poglej le perstan na-nji, ki si mi ga ti dal — O Bog! reši ga iz tega strašniga domišljevanja!« 
Za dolgo časa se je vunder iz svoje groze zbrihtal, kakor de bi se bil iz težkiga spanja izbudil. »Res je, ti si!« pravi in skesan prednjo na kolena pade. Njegove oči so bile dolgo v njeno s-hujšano podobo vperte — in dolgo nimogel pregovoriti. Poslednjič se mu je potok solz vlil: »Ti tedaj,« je rekel, »ti si moja žena! Ti Genovefa! V taki revšini! In od mene va-njo perpravljena. O, jes nisim več vreden, de me zemlja nosi! Jes ne smem svojih oči k tebi povzdigniti! O, ali mi moreš odpustiti?« 
Genovefa mu je s solzami odgovorila: »O Vojnomir! nikoli nisim bila na-te jezna! Sej sim vedila, de si bil golufan. O, vstani in daj se objeti, glej, saj se od veselja jokam, de te zopet vidim.« 
Grof se je pa še le komaj upal, jo pogledati. »Kaj? ti mi nič ne očitaš!« ji je rekel: »In še žal besede mi ne rečeš? O, ti nebeški angelj — ti mila njebeška duša! O, kaj sim storil, de sim te tako hudo — hudo razžalil!« Genovefa je rekla: »Bodi že vunder upokojen, Vojnomir! misli si, de je vse Bog tako naklonil. On je tako hotel. Dobro je bilo, de sim v to pušavo prišla; bogastvo in velikost bi me bile morbiti spridile — v pušavi pa sim Boga in nebo našla!« 
Med tem, ko je še govorila, je Boleslav prišel. Nič ko sernino je imel okrog sebe in bos je po snegu hodil, ki je po nekterih krajih dolinice že debel bil. Pod pazdiho je imel nekaj opresnih še mokrih zeliš, ki jih je bil ravno v viru natergal, in v rokah je korenino deržal in jo ravno jedel. 
Ko je fantek grofa v krasnim viteškim oblačilu, z visokim pripognjenim peram na čeladi (Helm) zagledal, se je ustrašil, obstal in glasno zavpil: »Mati, kdo je to? Ali je ta morde tudi kdo od hudobnih ljudi? ali vas hoče umoriti? Ne jokajte se!« je rekel in k materi je skočil. »Nič vam ne pustim storiti. Raji naj mene vmori, kakor de bi vam kaj žaliga storil.« 
Genovefa je prijazno rekla: »Ljubi sin, ne boj se! Poglej ga vsaj in kušni mu roko. Nič ti ne bo storil. Tvoj ljubi, mili oče so! Glej, jokajo se nad najno revšino! Bog jih je poslal, de naju rešijo in seboj domu vzamejo!« 
Fant se ozre in ga pogleda. S svojimi kodrastimi, černimi lasmi, žlahtnim čelam, velikimi očmi, lepo zakrivljenim nosam in z lepimi ustmi je bil živa grofova podoba. Ko je grof brihtniga, cvetečiga fanta v tej revni obleki zagledal, je še huje zajokal, fanta na roko vzel, ga kuševal ter rekel: »O moj sin! o moj sin!« in z ganjenim sercam je proti nebu pogledal, z drugo roko je Genovefo objel in iz globočine svoje duše rekel: »O Bog, te sreče je preveč mojimu ubozimu sercu, de čez vse moje upanje in misli ob enim tukaj svoje ljubo dete pervič vidim in svojo ženo, kakor od smerti nazaj dano zopet vidim!« In Genovefa je terdno roke sklenila in pobožno v nebo pogledajoč rekla: »Res je, o Bog! Ti si neskončno bogat v dareh in veš človeškimu sercu v eni uri težave mnogih let obilno plačati! Tebi bodi hvala!« In fantek, ki je svoje starše tako serčno moliti vidil, je brez povelja svoje ročice povzdignil in besede svoje matere ponovil: »Ljubi Bog! Tebi bodi hvala!« In vsi trije so še dolgo nepremakljivo in molče v tej postavi ostali in le njih serca so k Bogu govorile, česar nobeno serce ne zamore izgovoriti. 
Čez dolgo je Genovefa začela: »Ali moji starši še živijo? Ali se jim dobro v starosti godi? Ali vejo, de sim nedolžna? Oh, sedem let že me mertvo obžalujejo, in sedem let že nisim nič od njih slišala!« Grof je rekel: »Živijo, dobro jim gre in vejo, de si nedolžna. In če je mogoče, bom še v tej uri koga z veselim poročilam k njim poslal, de si zopet najdena.« Genovefa je vnovič svoje roke povzdignila in z veselim ganjenjem v nebo pogledala s solzami hvaležnosti, rekoč: »Bodi tedaj zahvalen, o Bog! Ti si mojo molitev vslišal in naj skrivniši želje mojiga serca spolnil in mi tudi še to dodelil, kar sim si komaj želeti upala. Mojiga moža si iz vojske nazaj pripeljal, mojo nedolžnost si razodel, mene si vsih nadlog, ječe in smerti rešil. — Srečno uro si mi odločil, de sim svoje ljubo dete njegovimu očetu pokazati mogla in zdaj mi hočeš še moje starše pokazati. Ti si čista ljubezen!« 
Po tem je Genovefa svojiga moža v votlino peljala. Zakaj bosa ni mogla več na snegu prestati. Pripognjen je grof v nizko votlino stopil, in ko je v nji černo steno in mali z maham porašen križ in kamen pred njim, ki je še od Genovefiniga klečanja zglajen bil, in posteljo z mahu in torila iz buč in bičji jerbasiček, kar je bilo vsa njena sprava, pregledoval in se zraven Genovefe usedel in fantička na roko vzel, in ko je tudi iz votline na sterme skale in černe še snežene hvoje pogledal, so se mu vnovič solze vlile. »O Genovefa!« je rekel, »po kakšnim čudu vsigamogočnosti te je Bog v tej pušavi ohranil? Ali ti je angelja iz nebes pošiljal, te živit? Oh« je dalje žalostno govoril, »sedem dolzih let — brez grižljeja kruha, brez ognja po zimi, brez postelje, brez vse obleke, bosa v debelim snegu — vojvoška hči, ki je iz srebernih in z zlatih posod jedla, ki je v bagoru (Purpur) in svili (šida) zrastla, ktero je komaj merzel vetriček popihljati smel; in vunder, v skerbeh in nadlogah s-hujšana, me še ljubiš — ti zvesta, mila duša! O, koliko so vunder dobri ljudje vredni!« 
Genovefa je urno besedo poprijela in z angelsko jasnostjo v svojim bledim obličju se smehljaje rekla: »Molči vunder in ne govori besede več, ljubi mož! Bog ve, de sim tudi veliko veselja v tej pušavi imela; ali ni v kraljevih hišah nič nadlog, in ali si ti manj terpel, kakor jes? Nemisli na to dalje,« je rekla, de bi njegove misli na kaj druziga napeljala — »in poglej za to svojiga sina. Glej, njegove lica se žarijo, kakor bagor. Ob prosti reji in v božjim prostim zraku je zdrav in terden zrastel. V našim gradu bi se bil morebiti zmehčal, in bled bi bil in reven kakor otroci mnozih imenitnih ljudi. Za to se veleli in zahvali Boga!« 
Zdaj mu je povedala, kako čudno je Bog njo in njeniga sinu ohranil od tistiga časa, ko je košuta v pervič v votlino prišla, do tistihmal, ko je dobra zver od grofa preganjana tjekaj pribežala. Grof je vse svesto poslušal in poslednjič je ganjen rekel: »Bog vse čudno obrača in neskončno bogat je v sredstvih (Mittel), svoje ljudi oteti. O, ne pozabi nikoli, ljubi moj sin; ko si še majhen otrok bil; ko so te tvoj oče zavergli; ko ti tudi mati niso več pomagati mogli, in ko bi bilo s teboj mogli pomanjkanja poginiti: je Bog tebe in njih s to dobro zverjo od smertne lakote rešil. In ko je bla reva tvoje matere verha dorastla, ko so imeli omagati, in ko bi bil ti ubogi fant v tej strašni pušavi, polni derečih zverin, na poti k mojimu domu tudi blezo poginiti mogel, in ko bi mi človeške usta vajne revšine povedati ne bile mogle: mi je mogla tudi tista nema (mutasta) zver pot do vajniga stanovanje pokazati. Tako lahko in tako čudno zna Bog o pravim času pomagati. Zaupaj tedaj va-nj vse svoje življenje!« 
Šestnajsto poglavje. 
Genovefini prihod na Vojnomirovo. 
Oče, sin in mali so šli zdaj zopet iz votline — in vsim so še solze ganjenja v očeh igrale. Zdaj grof, svoje ljudi skup klicaje, v svoj sreberni rog zatrobi, de se glasno bučenje po skalovji razlega. Fant, ki še v svojim življenju kaj taziga ni slišal, se je zlo veselil zavolj tega, in koj je hotel tudi on trobiti. Milostna mati se je jela smejati, ako ravno so ji solze oči zalivale. 
Na trobljenje roga so vitezi in grofovi služabniki z vsih strani na konjih in peš v kup hiteli. Vsi so ostermeli, ko so bledo, s-hujšano gospo, ktero je grof za roko deržal, in lepiga, ljubeznjiviga fanta, kteriga je na roki imel, zagledali. Vsi so blizo stopili in jih obdali. Vsi so pohlevno in molče okrog stali, zakaj vidili so, de so grofa, gospo in sina solze silile. Z ganjenim glasam je grof rekel: »Žlatni vitezi, in vi, moji zvesti služabniki, glejte, to je Genovefa, moja žena, in to je moj sin, Boleslav.« Na te besede so vsi od groze in čudenja zavpili, ta to, uni kaj druziga in stotere klicanja in vpraševanja so se zmešano slišale. »O, nebeški Bog! ali naša milostiva grofinja? ali jih niso vmorili? ali so od smerti vstali! Nak', to ni mogoče! Pa res je, ona je! O Bog, v kakšni revšini! Glejte le, kakšna je! Oh naš mili grofič; o lepi, mili fantek!« Od radosti in sožaljenja in novoželjnosti niso mogli jenjati izklicovati in vpraševati, zdihovati in se glasno radovati. 
Grof jim je ob kratkim poglavitni del prigodbe povedal, in po tem je svojim ljudem mnogo zapovedoval. Dva njegovih, konjnikov sta mogla urno domu, po nosilo jezdariti, in napovedat, de bi vse na njeni prihod pripravilo; drugim je ukazal, koj konje in mezge pripeljati in še drugim je zapovedal derv nanositi in na suhim kraju pod izspodkopano skalo zakuriti in jedi pripraviti. Grof je zdaj sam razvezal, kar so bli seboj prinesli, in je na tleh zraven ognjiša plahte razgrinjal. Svojo ženo je v škarlatast pozimsk plajš zavil in veliko tanko pečo ji je dal, de bi jo okrog glave zavila; po tem se je na razgernjene plahte usedel. Vsi vitezi, ki so jo še poznali, so prišli po versti k nji, jo ponižno pozdravit in pokazali so ji serčno ganjeni svoje sožaljenje in svojo radost. Pred vsimi služabniki jo je pa zvesti Volk naj bolj viditi in ž-njo govoriti željel; komaj mu je bilo pričakati, de so jo vsi vitezi pozdravili. »Milostiva gospa,« ji je djal in njeno roko je s solzami oblil, »zdaj sim še le vesel, de mi niso Zamorci sive stare glave vzeli; rad hočem umreti, ker sim še to doživel!« Po tem je vzel fantka na roko, in ga je v obe lici kušnil ter rekel: »Bog te sprimi, milo dete! Ti si živa podoba svojiga očeta! Bodi hraber in serčan, kakor so tvoj oče in tako krotak in mil, kakor so tvoja mati, in pobožen in dober, kakor oba!« Boleslav je bil od začetka boječ in sramožljiv zavoljo množice ljudi, med kterimi je na enkrat stal. S časam je pa priljudniši in zgovorniši prihajal. Ker je mnogo reči v pervič v svojim življenju vidil, je imel vedno kaj popraševati, in vsi, zlasti pa stari Volk, so se veselili umnih vprašanj in opomb brihtniga fanta, ktere so bile res v časih prav premedene. Naj bolj se je fantek s perviga konjam čudil. Ravno tako se mu je godilo, kakor ljudstvam, ki so perviga konjnika vidili; mislil je, de sta mož in konj skup zrašena. —»Oče,« je rekel, ali so to ljudje s šterimi nogami?« Ko so konjniki s konj stopili in mu konja pripeljali, je vprašal: »Oče, kje ste pa te zverine vjeli? Tazih ni pri nama v gojzdu.« Ko je konja bolj na tanko pregledoval in sreberno obilno pozlačeno berzdo zagledal, je rekel: »Aj, ali te zverine tudi zlato in srebro jejo?« Ko je ogenj hudo začel goreti, je vnovič ves zapanjen obstal in rekel: »Mati; ali so ljudje blisk iz nebes prinesli? ali ga jim je Bog dal?« »O,« je dalje govoril, ko je lepo svitlobo ognja ogledoval in dobrotljivo toploto čutil, »to je pač lep dar nebes! Jelite, mati, ko bi bila midva za-nj vedila, bi bila tudi Boga za-nj prosila? Tega bi bila v tej simi pač potrebovala.« Pri jedi mu je med vsim lepo sadje naj bolj dopadlo. Vzel je lepo, ko zlato rumenkasto in pasasto jabelko, in rekel je: »Oče, ali morebiti vi nikoli nimate zime, de imate tako lepo sadje? O, pri vas je gotovo dobro prebivati!« Komaj se je upal jesti. »Saj bi jih bilo škoda jesti!« je rekel. Po tem je kosarec dolgo prav dobro ogledoval: komaj se ga je dotakniti upal, po tem ga je dolgo terdno v rokah deržal in poslednjič ves začuden reče: »Ali se ne stopi? Ali ni z ledu?« Ko je zvedel, iz koga je, je djal: »O koliko lepih in čednih reči je vunder Bog vstvaril, ki so mi bilo čisto neznane!« Ni ga malo veselilo, ko je svojo mater in vse, ki so bili pri jedi, skozi steklo (glaž) vidil. Ko je postrežnik srebern plosček, pred-nj postavil, v kterim je svojo podobo zagledal, se je vstrašil; nazaj je stopil, po tem pa plašno za plosčikam tapal, fanta zagrabit, kteriga je viditi mislil. Reč mu je bila nezapopadljiva, zlasti pa se je čudil in veselil, de je, kadar je moder obraz naredil, tudi fant tako naredil, in de se mu je smehljajočimu tudi fant smehljal. Tako so imeli vsi nad fantkam stotero veselje, in ako sta ravno poprej neizštete solze prelivala, sta se vunder zdaj oče in mati serčno smejala, in tako močno in glasno so se tudi vitezi in vojaki smejali. 
Obed je bila komaj dokončana, je še sluga z Genovefinimi oblačili nazaj pridirjal. Genovefa je šla v votlino in je najpred na kolena padla, se Bogu za čudno rešenje zahvaliti, po tem se je v votlini preoblekla. Mali leseni križ je vzela v hvaležni spomin svojiga terpljenja seboj in po grofovsko napravljena je zopet iz votline prišla. Med jedjo so hlapci, ker bi bili nosilo le po dolzih potih prinesti mogli, z lesa nosilo naredili. Grof je plahte čez-nj razgernil, Genovefo in Boleslava nanj posadil in tako so šli vsi proti domovini. Na pol pota so jim prišli z nosilam na proti, ki je bilo Genovefi bolj pripravno in z Boleslavam se je na-nj usedla. Kmalo, ko so iz gojzda prišli, jim je še množica ljudi na proti derla. Povest, de so žlahtno grofinjo zopet našli, se je bila kmalo po celim grajšinstvu in okoli po sosednih krajih razširila. Kmetje so delo popustili; cepove so na kljuke obesili in vsak kolovrat se je vstavil. Cele vasi so bile prazne in nihče ni hotel doma ostati, razun bolnikov in njih postrežnikov. Vsi so svoje prazniške oblačila oblekli in so hiteli svojo blago grofinjo gledat. Občinski praznik je bil v celi deželi. Kolikor se je Genovefa svojimu gradu bližala, toliko veči je bila množica ljudi na poti. Vsi so jo s solzami in veselim ukanjem pozdravIjali. 
Med ljudmi, ki so jo srečevali, sta se tudi dva romarja s dolzimi romarskimi palicami prikazala in z mušeljni na svojih klobucih in romarskih plajših. Ta dva sta vsak na eno stran nosila stopila in pred Genovefa pokleknila. Tista moža sta bila, ki sta imela Genovefa vmoriti. Oba, sosebno Kunec, sta zdaj Genovefo odpušanja prosila, de sta jo bila iz strahu pred Golam v pušavi v revšini pustila in de je nista njenim staršem na Brabanško peljala. Povedala sta po tem, de si kmalo pred Golam nista svojiga življenja zvesta bila, in de sta v obljubljeno deželo romala; de sta se od ondi še le undan nazaj vernila in le skrivaj živela, in de sta se, brez de bi se bila komu razodela, razun domačim, po deželi potikala; de sta Genovefo že davno mertvo mislila, in de sta se zavolj tega pogovorila od te reči molčati, de bi Grofa vnovič ne žalila. »Oh,« sta djala, »kako je bilo vunder mogoče, de niste mraza in lakote umerli, milostiva grofinja, ali de vas niso divje zverine raztergale. Mislila sva, vi in vaše ljubo dete ste še davno v hujši revi umerli, kakor ko bi bila vaju midva vmorila.« Genovefa jima ukaže vstati, jima prijazno roko poda in reče: »Dobra moža! Vama se imam za Bogam naj pred zahvaliti, de s svojim otrokam še živim. Ti, ljubo dete,« je rekla Boleslavu, »se jima tudi zahvali. Glej to sta tista moža, ki sta te imela vmoriti — ki sta pa Bogu bolj kakor ljudem pokorna bila. Jelita,« je djala možama se s solznimi očmi smehljaje »zdaj se vunder le ne kesata, de sta nama takrat prizanesla?« »O Bog!« sta djala oba, »takrat sva se zbudila, koliko sva storila, de sva vama življenje pustila. Zdaj pa še le vidiva, de to nič ni bilo, in de bi bila midva tudi svoje življenje dati imela, vaju rešit in vaju k vašim dobrim staršem na dom peljati.« Moža sta po tem pred grofa pokleknila in sta tudi njega odpušanja prosila in se mu za usmiljenje zahvalila, ktero je nad njunima ženama in otroci skazoval. Zakaj začudila sta se ko sta zvedila, kako blagoserčno ju je Genovefa v svojim poslednjim listu grofu priporočevala, in kako očetovsko je grof, de bi pobožno prošnjo svoje gospe spolnil, za nju žene in otroke skerbel. Rekel jima je: »Nisim vedil, de sta se moje žene in otroka usmilila in de sta jima življenje pustila, pa ker sim se vajnih žena in otrok usmilil, se je po meni, brez de bi bil vedel, nad vama gospodova beseda izšla: »Kdor je usmiljen bo tudi usmiljenje dosegel.« Pojdita, tudi zanaprej hočem za vajne žene in otroke skerbeti. Oba sta vstala in nosilo spremila. Na poti je Hajnec Kuncu rekel: »Ali vidiš zdaj, de je resnično, kar sim ti rekel: Pri dobrim delu se ni nič bati, če se ravno v časih nevarno zdi. Zakaj danas ali jutri vunder dober sad prinese.« 
V tej priči, ko se je Genovefa iz nekiga majhniga gojzda, skozi kteriga so šli, prikazala in Vojnomirovo zagledala — so na Vojnomirovim zvonovi zapeli, in ljudem so se še obilniši solze vlile. Ljudstvo je to napravilo, brez de bi mu bil kdo ukazal, in le pričakovalo je, de bi bili Genovefo od dalječ zagledali. Pod Vojnomirovim ni bilo mogoče ljudstva pregledati in ves prostor je bil, tako rekoč, obležen. Ljudje so pokraj ceste na drevje plesali, in na Vojnomirovim so bile vse okna z ljudmi natlačene, in kodar so memo šli, so bile že strehe polno ljudi. Zakaj vsi so hotli svojo drago grofinjo, ktero so še davno mertvo mislili, tak blizo, kolikor je bilo mogoče, viditi. Odperli so tedaj nosilo, ktero sta dva mesga nesla, de so vsi grofinjo viditi mogli. Vsih ljudi oči so bile va-njo vperte, ljudstvo je tako glasno ukanje zagnalo, de se je zvonjenje le malo slišalo. Genovefa je pa, kakor zgol pobožnost, sedela in oči zavolj časti, ktero so ji skazovali, na tla obračala. Sinu je imela v naročju. Ta je bil še v sernini oblečen in križek iz votline je v rokah deržal. Na desni strani zraven nosila je grof jezdaril in na levi je šel zvesti Volk. Romarja sta jo spremljala in košuta je za njimi, kakor krotak pes skakljala. Vitezov in grofovih postrešnikov je nekaj pred nosilam, nekaj pa za njim jezdarilo. 
Ko so se tako po časi med ljudmi dalje premikovali, so nekteri rekli: »Oh, naša mila, milostiva gospa! Kako bleda in pobožna je. Taka je mogla tudi Marija pod križem biti!« Drugi so rekli: »Glejte le lepiga fanta! Ravno tak je v svoji sernini in s križem v roki, kakor maliga Janeza v pušavi izobražujejo.« In še drugi so djali: »Glejte, glejte košute! še neumne zverine ljubijo našo pobožno, dobro grofinjo!« Marsiktera mati je rekla svojimu otroku, ki ga je na rokah deržala, de bi mu milostivo grofinjo pokasala: »Glej, ta je tista gospa, od ktere sim ti tolikokrat pripovedovala, de so jo nam vzeli; takrat te še ni bilo na svetu.« Marsikter oče je svojiga sinu kviško vzdignil ter mu rekel: »Ali jo vidiš zdaj? Glej je, ki ti je še veliko dobriga storila, ko si še v zibeli ležal.« Marsikter sivček, ki je bil po časi ob palici prilezel, je od veselja zdihoval, de so se mu roke in kolena tresle in šibile, in de se je na vsim životu tresel. 
Ko je Genovefa do grajskih vrat prišla, je pred dvoram vse žlahtniši gospe in gospodične vsiga soseskiga vitešitva zagledala. Brez de bi bile ena za drugo vedile, so vse prišle Genovefo sprejet. Vse so se Genovefine nedolžnosti radovale in čudniga rešenja se veselile. Vse so se pa še tega veselile, de so vse tako nevedama skup prišle, in de tudi edine niso pogrešile. Ta dan so praznik ženske kreposti in občinski praznik poštenosti in veselja vsih žena in devic obhajale. Vse so bile v svojih naj lepših oblekah napravljene, kakor o velikih praznikih, in naj spredej je lepa devica vsa belo oblečena z vervico naj lepših biserov okrog vratu stala in je Genovefi venec z vedno zelenih mirt, z lepim, snežnobelim cvetjem, lepo znaminje nedolžnosti in svestosti podala. »Vzemite« je rekla devica, ki je komaj te besede ihteti mogla, »vzemite ta venec v imenu nas vsih; lepši venec premaganja vam je Bog v nebesih pripravil. 
Genovefa ni poznala device. Gospe so ji povedale, de je tista dobra deklica, ki jo je v ječi obiskovala, in ki takrat še ni bila štirnajst let stara. »Žlahtna gospa,« so rekle, ta je bila edina, ki se je vas v vaši sramoti in v vaši revšini usmilila. Ona naj bo tedaj tudi naj perva, ki vašo čast in vašo veselje z vami deli!« Ko je Genovefa deklico pogledala in dobro znane bisere okrog njeniga vratu zagledala, se je zopet tiste strašne noči v ječi spomnila. »Oh Bog!« je rekla in oči proti nebu povzdignila, »kdo bi si bil to mislil, ko sim takrat, kakor uboga grešnica s svojim otrokam na rokah iz tega ozidja peljana bila, de se bom še kdaj vernila! Ti sam, o Bog! si še takrat vedel, in si imel takrat še to veselje za-me pripravljeno! O Bog!« je dalje govorila, in venec iz roke device milo v obraz zagorela vzela, »če še tukaj na zemlji nedolžnost tako častiš in razveseljuješ, kaj bo še le nekdaj goriv nebesih!« 
»Prav tako je, milostiva gospa!« je rekel Volk. »Nedolžnosti sicer tukaj na zemlji ne častijo tako, in le redko obhajajo tako njeni častni dan, kakor je današni. Bog pa vunder to včasih stori, de bi nam ob malim še to okusiti dal, kar nam v nebesih pripravlja.« Po tem se je k svojimu gospodu obernil rekoč: »Gospod, jes sim se v osemdesetih letih, kar se po svetu klatim, še marsikterkrat vesel in premagovavec na ta grad vernil, pa dne taziga veselja, kakor ga ta gospa nam dela, še nisim doživel.« »Volk,« je rekel grof, »zato je Bog to veselje sam napravil — nar lepši praznovanje je — praznovanje zmage čednosti nad hudobijo!« in vsi vitezi in device so mu prav dali. Device so pa še posebno sklenile: de imajo vedno zelene mirte z belim cvetjem podoba deviške nedolžnosti in zakonske zvestobe, odločene biti. Šega ta se je do današniga dne v mnogih krajih na Nemškim prihranila. 
Veselje tega dneva, silno jokanje in govorjenje je Genovefo tako poprijelo, de je bila vsa oslabela. Brez pomude so jo v njeno sobo peljali, kjer še toliko let ni bila, in po tem, ko se je Bogu še enkrat za čudno odrešenje zahvalila in le nekoliko še z Drakovo vdovo in njenimi sirotami se pogovarjala, in jim svojo milost zagotovila, se je v še pripravljeno posteljo počivat podala. Zvesta deklica je zdaj vedno pri nji ostala in Genovefa si ni od nikogar druziga več streči pustila, kakor od nje. 
Sedemnajsto poglavje. 
Genovefa zopet starše vidi. 
Med tem, ko je bilo na Vojnomirovim vse polno veselja, je v vojvodskim gradu še zmerna žalost kraljevala. Stari Volk se je ponudil, veselo povest, de je Genovefa zopet najdena njenim staršem nesti. Grof je rekel: »Ljubi, stari prijatel! ostanite vi tukaj in pustite to težavno pot mlajšimu možu. Sej veste, kako vas je potovanje iz vojske v domovino zdelala, in kolikokrat ste po poti zdihovali, de je to vaša poslednja pot.« Pa Volk je odgovoril: »Človek obrača, Bog oberne! On mi je po marsikterim boju poročilo in poslednjič še to častno in veselo hojo naklonil, in te si ne pustim vzeti. Pripustite mi vunder mili gospod, in naj grem!« »Pomislite le svojo starost« mu pravi grof, »dolgo pot, hudo vreme, ljubi Volk!« »Vse nič ne de!« odgovori Volk. »Kar so milostiva gospa zopet pri nas, se čutim deset let mlajšiga. In lepši, mislim, kakor s to hojo, ne morem svojiga vojaškiga življenja skleniti. Kadar bo sklenjeno, čem rad počivati. Jes, stari mož se čem po tem vleči; sej se po tem do sodniga dneva lahko naspim.« »Pojdite tedaj,« je rekel grof ganjen, »ljubi, stari, zvesti vojaški tovareš in vzamite naj lepšiga konja in zberite si dvanejst naj hrabrejših mojih konjnikov na pomoč in povejte mojimu dragimu tastu in moji tašči, kar vam vaše blago serce pove, in Bog vas spremi in zopet zdraviga v moje roke pripelje!« Tudi Genovefa ga je še poklicati ukazala in mu je vse do svojih dragih staršev naročila, kar otročje spoštovanje in ljubezen le sercu vdihniti more. Volk ni celo noč miru imel. Predin se je prihodnji dan zasorilo, je bil še ves napravljen, zbudi vojake, pomaga sam konje napasti in osedlati, zapove neprenehama dirjati, sam konja zasede in se s svojimi vojaki odpravi. Zmiraj dalje je jezdaril in več stokrat na dan jih je opominjal: »Urno tovarši naprej, naprej!« In tako je bilo dan na dan od raniga jutra do pozniga večera. Kader so ga konjniki prašali: »Zakaj pa tako hitite, gospod nadhlevar?« (Stallmeister) jim je odgovoril: »Pomislite tarnanje staršev, ktero bomo zdaj končali! Če pošten mož terpečimu le nekoliko žalostnih ur more odverniti, se nima nič težavam braniti in svojim nogam ne prizanašvati. Mnogokrat smo serčno jezdarili rane sekat in solze uzrokovat; jezdarite tedaj tudi zdaj serčno, rane celit in solze brisat. »Ha!« je rekel, »hotel bi, de bi konj imel perote, kakor tisti, ki sim ga nekdej, nevem še kje, izobraženiga vidil, in ki se mi je prav čuden zdel.« — Pri teh besedah je zopet konja spodbodel. 
Star vitez, v kteriga gradu je Volk s svojimi konjniki prenočil, mu je povedal, de pobožni škof, ki je bil Genovefo z Vojnomiram poročil, neke ure v strani ravno novo cerkev posvečuje. »Tjekaj moramo natvegama!« reče Volk. »Tudi ta sveti mož naj naše veselo poročilo zve. In ker je tako moder in umen, ga hočem dobriga svetu prositi, kako bi se svojiga poročila pri vojvodu in vojvodnji naj bolje znebil. Zlo sim še po poti spremišljeval, pa nič pametniga si nisim zmislil. Najrajši bi še od dalječ vpil: »Genovefo so zopet našli! Še živi!« pa tako z durmi v hišo telebiti tudi nič ne velja. — Star vojak sim, in le s pripovedovanja vem, kaj je strah. Pa vunder je čudno; beseda »Genovefa živi!« me je tako prestrašila, de sim se tresil, in de me še zdaj po vsih udih merzi. Nikoli bi ne bil verjel, de more veselje koga tako prestrašiti, in če se tudi drugim ljudem tako godi, bi to prestrašenje od veselja starše kar vmoriti vtegnilo, kakor iz loka spušena pušica, ki serce v sredo zadene. In reč jim počasi razodeti, besede zvito vezati, pogovor umetno napeljati — tega ne umem. Taki, kakor smo mi, le meč sukati znamo, ne pa jezika. Častitljivi gospod nam morajo svetovati. Zakaj v serci z besedo milo ravnati, umejo, de je kaj.« — Volk je koj tje jezdaril, in vse, kar se je zgodilo, škofu pove, in mu tudi še vse svoje misli razodene. Škof se je močno razveselil in Boga hvaleč je rekel Volku: »Ne skerbite, stari mož! Bog vse in na tanko ravna, de je prav dobro. Ravno sim se bil pripravil, žalostne starše obiskat, kamor me tudi moj opravek kliče. Skup čemo tedaj iti.« Pošteniga Volka je to prav veselilo in nič večiga veselja in česti si ni mogel misliti, kakor de je škofa s svojimi konjniki spremiti mogel. 
Vojvoda in vojvodnja sta spomin tistiga strašniga dne, ko sta bila povest od Genovefine smerti dobila, vsako leto v cerkvi v svojim gradu z molitvijo in solzami obhajala. Tisti dan je zdaj ravno bil tu, in zjutraj tistiga dneva sta skup v sobi prav žalostna sedela. Od tistiga časa sta se bila silno postarala in nju lasje so s časama siveli. Oba sta bila černo oblečena; in vojvodnja černih oblek od tistihmal ni bila slekla. V vojvodskim gradu je bilo tako tiho, kakor de bi bili vsi po merli; zakaj oba sta se, kolikor je bilo mogoče, družb ogibala. Zdaj je bil še skorej čas službe Božje, in pričakovala sta, de bi škof prišel, kteriga sta samiga vsako leto povabila, pri ravno tistim altarju, pri kterim je bil Genovefo z grofam poročil, spomin njene smerti obhajat. 
Vojvoda je poln serčnih boleznin molčal, in ravno mislil: »Strašno naklučje je vunder to, de je taka sramota čez najno hišo priti mogla in de naji rod tako poginil! Pa vunder Gospod, naj se tvoja volja zgodi!« Vojvodnja je zdihovala: »Oh, edino dete, in tako ljubo dete po rabeljnu zgubiti — je vunder prestrašno. O Genovefa! Mislila sva, de boš kakor angelj pri najni smertni postelji stala, in nama oči zatisnila, zdaj pa se je moglo tako naključiti! Pa vunder« je tudi ona djala, ko se je zopet zbrihtala, »Tvoja volja, o Gospod, naj se zgodi!« 
Komaj sta dogovorila, ko častitljivi škof pride. Njegovo obličje se je od nebeške svitlobe svetilo. »Nehajte žalovati in radujte se v Gospodu!« je rekel in z velikim navdanjem in serčnim ganjenjem je jel od čudnih pot Božje previdnosti govoriti; Jakobovo žalost, kterimu je bil sin Jožef vzet, je na nju žalost obernil, po tem je Jakobovo veselje popisal, ko je svojiga sinu Jožefa zopet našel, in duh, v kterim je škof govoril, in mila gorečnost njegove zgovornosti ju je močno poprijela. Misel na Božjo vse vladajočo ljubezen in na Jakobovo očetovo veselje je tudi nju serca z veseljem napolnila in jima je vso žalost vzela. »O ko bi tako veselje« je rekla vojvodnja, in je roke sklenila, »naju zadelo; o, kaj bi bilo to!« In vojvoda je rekel: »V tem življenju ne več, v nebesih pa gotovo.« — »Tudi v tem življenju še,« je jekel škof. »Gospod tudi zdaj še velike reči dela. Rane nam dela, pa jih tudi celi. V jamo pelje, pa tudi iz nje. On, Bog Jakoba in Jožefa še živi. On, ki je vajnimu sercu pomoč dodelil, de ga ni žalost vmorila, naj vama tudi zdaj pomoč dodeli, de vaji veselje ne premaga. Na mesti žalostniga petja zapojimo veselo: »Gospod, mi Tebe hvalimo!« Zakaj Genovefa živi — in vidila jo bodeta.« Starši so ga zavzeti pogledali. Groza ju je pri važnih besedah moža spreletela. Upanje in strah sta se v nju sercih bojevala, in kar jima jo povedal, nista mogla verjeti.« 
Škof je zdaj vrata odperl in Volka, ki je s trepečim sercam pri vojvodovih služabnikih v veži stal, poklical in rekel: »Ta tukaj je mož, ki vam bo dalje povedal.« Volk je notri stopil in rekel: »Ona živi! Gotovo je tako. S temi svojimi očmi sim jo vidil, in s temi svojimi ušesmi sim njeni glas slišal in s to svojo roko sim njeno prijel!« Beseda: »Genovefa živi!« se je koj po celim gradu razširila. Vsi služabniki vojvoda in vse vojvodnje služabnice so ostermeni, vstrašeni, razveseljeni in skoro ob pamet v sobo planili. Volk pa je tam stal, in vso čudno zgodbo pripovedoval, in solze so mu v očeh igrale in večkrat je ves ganjen omolčal. Vsi okrog so se tresli, jokali in ihte stali — vojvoda pa in vojvodnja sta od veseliga strahu bleda sedela in nista vedila, pri čem sta. 
Čez dolgo, ko dalje nista dvomiti (zviblati) mogla, in ko so možje, ki so z Volkam prišli, vsaki njegovo besedo poterdili, ktero sta mu grof in Genovefa naročila — se jima je zdelo, kakor de bi se bila iz hudih sanj zbudila. Ko vnovič sta jela zopet živeti in djala sta: »Dovolj sva živela, ker naji hči Genovefa še živi! Tje greva in viditi jo hočeva, preden umerjeva!« Boga še popred v njegovim tempeljnu zahvalivši sta se brez odloga na pot podala in pobožni škof in pošteni Volk s svojimi ljudmi in veliko derhalijo služabnikov so ju spremili. 
Genovefa se je ta čas v milostni skerbljivosti in postrežbi vedno boljšala in njene lica se ji zopet nekoliko, pa komaj za spoznanje, rudeče prihajale. Edina želja, ktero je zdaj na zemlji imela, je bila, svoje starše še viditi. Kar pridejo in dosti pred, kakor so jih pričakovali na Vojnomirovo. Z vročimi solzami so Genovefo pozdravili. Častljivi oče je iz serca, kakor nekdaj Simeon rekel, ko jo je objel. »Zdaj, o Gospod, naj v miru umerjem, ker so moje oči še to srečo vidile!« In pobožna mati je rekla, ko jo je objela, kakor Jakob iz serca: »Zdaj rada umerjem, de le ti še živiš, in de se je tvoja nedolžnost skazala.« In oba, oče in mati sta dolgo jokala in jo objemala. 
Po tem sta miliga fantka zagledala in oba ob enim sta veselo zavpila: »Ti si tedaj naji vnuk — o pridi, pridi v naji roke!« »Bog te oblagodari, moje dete!« je rekel stari oče, in na roke ga je vzel in kuševal. In »Bog te oblagodari, ljubo, sladko dete!« je ponovila stara mati, ki je fantka iz očetovih rok v svoje naročje vzela in s kuševanjem in s solzami ga pokrivala — in oba sta po tem skoraj z enim glasam in polna molitve rekla: »O čuden, čuden je Bog! Mertvo sva te objokovala, ljuba hči, in nisva se nadjala, še kdaj na zemlji tvoje obličje viditi; zdaj pa nama Bog še zlo tvojiga sina viditi da!« 
Zdaj je pobožni škof, kteriga Genovefa in grof Vojnomir v svoji radosti še vidila nista, bližej stopil. Zdelo se je Genovefi, ko ga je tako iz nenada vgledala, kakor de bi bila posla božjiga iz nebes vidila. Apostoljski mož je najpred Genovefo in Vojnomira, po tem pa vojvoda in vojvodnjo po versti blagoslovil in pogledal in roko stegnivši je rekel: »Zdaj je gospod spolnil, kar mi je bil njegov duh previditi dal! Tebi, moja hči, in vam vsim je veči srečo, kakor posvetno pripravil — ktera se je z velikim terpljenjem začela, kakor se ima vsaka prava sreča na zemlji začeti. On je drugač naredil, kakor smo vsi mislili — pa v večim veličastvu, kakor smo vsi misliti mogli. In zdaj nas je — kakor smo takrat vkupej stali, tudi čudno in zoper vse pričakovanje zopet zbral, in danas je dan prišel, de se mu vsi s solzami radosti zahvalimo in nobeniga z med vsih ne pogrešamo; naše število se je še s tem milim detetam pomnožilo, ker Gospod v vsim več stori, kakor obljubi. Srečen je, kdor v skušnji obstoji. Zakaj, ker je stanoviten bil, bo krono življenja prejel, ktero je Bog vsim obljubil, ki ga ljubijo. Ta krona je zdaj vam vsim pripravljena.« 
Osemnajsto poglavje. 
Genovefino terpljenje je blagodar celi deželi. 
Koj, ko so zvedili, de je Genovefi bolje, in de se je od svojiga terpljenja ozdravila, so vsak dan ljudje prišli, de bi jo vidili. Volk je mogel pri svoji viteški poštenosti obljubiti, prav nič ne odreči. Zmiraj več jih je tedaj hodilo, in vedno več jih je bilo v sobo pušenih. Ljudje so bili pa tako mirni in tihi, de so si komaj sopsti in dalje iti upali, temuč de so pri vratih obstali. Možje s svojimi kapami pod pazdiho so tako pobožno kakor v cerkvi stali in še majhni otroci na rokah svojih staršev so pobožno ročice proti nebu vzdigvali. 
Genovefa je veči del na svoji počivavni postelji ležala ali v belih oblačilih na naslonitnim stolu sedela in njeno lepo bledo obličje je bilo tako pobožno in nebeško, tako milo in krotko, tako milostno in prijazno, kakor de bi bilo od solnčnih žarkov obsijano. Vedno je ljudem take besede pravila, ktere so vse svoje življenje pomnili. 
»Vi, ljubi dragi ljudje!« je rekla s krotkim milim glasam, »veseli me, de me obišete, in zahvalim vas za ljubezen, s ktero moje terpljenje in veselje delite. Oh, lahko si mislim, de imate tudi marsiktere nadloge, in vem, de se more marsikdo z med vas terdo vhivati. Pa le Boga ljubite, va-nj zaupajte in ne obupajte! On ga reši, kdor ga ljubi, iz vsih nadlog. Kjer mislimo, de je vse zgubljeno, on še zna pomagati. Kjer je naj hujši nadloga, smo najbliže Boga. Poslednjič vunder vse prav stori. Ali ni res? ali ne sprevidite tega iz moje zgodbe?« 
»Dovoljni bodite s tem, kar imate in z malim bodite zadovoljni. Tudi z malim moremo veseli biti. To sim v pušavi skusila. Če ste še tako ubogi, imate vunder le kočo, obleko, posteljo in po zimi gorko stanovavnico in gorko jed. Več pa človek ne potrebuje. Ne vežite tedaj na posvetne reči svojiga serca! Ne zanašajte se na mertve denarje, temuč na živiga Boga. Bog zna bogatinca hitro bolj uboziga, kakor naj večiga siromaka, in naj bolj uboziga zna zopet bogatinca storiti. Sej to na meni vidite!« 
»Terdno se deržite Boga, radi molite in svojo vest čisto ohranite. Kdor je z Bogam, in ga v sercu nosi, ima nebesa v sercu. Molitev da moč k dobrodeljstvu in terdnost v nadlogah. Skozi oblake gre in ne ostane nikoli nevslišana. Dobra vest je v vsih nadlogah v ječi, v bolezni in v smerti mehka blazina. Skusili bodete to, kakor sim jes skusila.« 
»Kadar vam vaša vest kaj očita — in komu pa nikoli nič ne očita, če se ravno tako hudo ne pregreši, kakor so mene tožili. Kadar vam, pravim, vaša vest kaj očita, se skusite naj pred z Bogam spraviti, in pribežite k Kristusu, njegovimu ljubimu sinu. Njega nam je oče v zveličanje sveta poslal. On je sprava naših grehov. On je svojo kri v odpušanje naših grehov prelil. Če rečemo, de nimamo grehov, se golufamo, če pa svoje grehe spoznamo, je Jezus zvest in pravičen, in nam grehe odpusti in nas od vsiga očisti, kar ni pravo.« 
»Le sv. Evangeli radi poslušajte — in vse bote še bolj na tanko zvedili, kakor vam jes zamorem povedati. Z evangelskimi bukvami v eni in s križem v drugi roki so prišli pervi osnanovavci evangelija k vam. Še enkrat: poslušajte evangeli, ohranite si ga v sercih — po njem se ravnajte! Zakaj božja beseda je in ima moč v sebi, vse zveličati, ki va-nj verujejo. In po tem še enkrat: mislite vedno, de je v križu zveličanje. Po križu, terpljenju in smerti je šel Jezus v svoje veličastvo! Po križi in terpljenju in po mnogih nadlogah moramo tudi mi v nebeško kraljestvo priti. Jelite — po tej poti hočemo skupaj hoditi?« je djala in vsim je še roko podala in vsi zaporedama so ji mogli to v roko obljubiti. 
Zakonce in starše je posebno opominjala. Zakonce je le k ljubezni in slogi (edinosti) in pred sumenjem (Eifersucht) svarila. »Ne poslušajte nikoli krivih prič, ki znajo vašo Ijubezen in slogo popačiti!« je djala, ki je sama skusila, kakšne nadloge take priče tudi naj bolji ljubezni uzrokovati morejo. Starše je opominjala, svoje otroke pobožno in keršansko rediti. »GIejte,« je rekla marsikteri materi, ki je z otrokam na rokah pred njo stala, »ljubimu otroku ni na čelu zapisano, kaj mu je še vse na svetu naklonjeno. Zdaj se še svetu prijazno smehlja, pa prišel bo čas, ko bo zdihoval in jokal, kakor vsi, ki so na svet prišli. Torej ga dobro redite, de bo imel moč v sebi, se s svetam bojevati. Ko so mene moja mati tako na ročju deržali, gotovo niso mislili, kakšne nadloge me bodo zadele. Pa ko bi me ne bili s perve mladosti k serčnimu strahu božjimu in k serčnimu upanju v Boga opominjali, bi bila mogla v svojih nadlogah omagati in v pušavi obupati, in si še zlo sama življenje vzeti in več bi me ne bilo tu. Brez terdne vere v Boga, v Kristusa in večno življenje bi bilo življenje žalostno in brez tolažbe na zemlji. Vsadite tedaj zgodaj to vero v serca svojih otrok.« 
Boleslav je mogel zdaj tudi vsakimu otroku kaj lepiga v spomin dati in brez daru ni bil noben otrok spušen. Ta dobrotljivost in prijaznost in lepi nagovori svoje mile grofinje so si ljudje prav k sercu jemali, in še terdoserčni možje so včasih kakor otroci jokali. Genovefina pobožnost, njeno terpljenje, njena poterpežljivost; njene besede in njeni zgledi so bili celi deželi velik blager (žegen). Dalječ okrog so bili ljudje veliko bolj pobožni; očitno so se poboljševali in v marsikteri koči, kjer je poprej nemir kraljeval, je zdaj sloga in ljubezen, pokojnost in zadovoljnost stanovala. Pobožni škof je zdaj rekel: »Če hoče Bog po kakim človeku veliko srečo narediti, mu veliko terpljenja pošlje — in to je tudi naj bolj sveto osrečenje, ktero Bog sam daje. Njene besede več dobriga delajo, kakor moje pridige. 
Devetnajsto poglavje. 
Gola konec. 
Kadar so ljudje iz sobe od grofinje prišli, so hotli tudi Gola viditi. Kervava sodba ga je obrekvavca, nezvestiga služabnika in trojniga vmorivca v smert obsodila. Od šterih volov bi bil imel razstergan biti. Pa grof mu je po serčni prošnji svoje pobožne gospe smertno kazen (štrafingo) odpustil. Pa od večne ječe ga rešiti ni bilo v grofovi moči. Ječar, ki je Gola ljudem pokazovati imel, ni skoraj celi dan ne ure pokoja imel. Pa vunder je rad vse storil. »Le pridite!« je rekel ljudem. »Tam gori v sobi ste podobo nedolžnosti in čednosti vidili; tu doli v Golovi ječi znate pa podobo greha in hudobije gledati.« 
Z laterno in težkim sveskam ključev je šel po vozkih kamnitnih stopnjicah naprej daIječ pod zemljo. Ko je težke železne vrata odperl, je ljudi groza spreletela, in ko je z laterno v ječo posvetil in ko so Gola zagledali, so se še bolj ustrašili. Lasje so mu divje in razmeršeno čez čelo viseli in dolgo brado je imel. Njegovo obličje je bilo bledo ko stena, in s svojimi černimi očmi je plašno in strašno krog sebe gledal. Huda vest ga je tako grizila, de je mnogokrat divjal, strašno tulil, s svojimi verigami ražljal in z glavo v steno butal. Pa če je bil tudi bolj pri pameti, je take strašne pogovore s seboj imel, de ga je bilo strašno poslušati. 
»O bedak, bedak! sedmeri bedak, ki sim bil jes!« je dostikrat vpil. »O gorje mu, kdor Boga zapusti, svoje serce hudim željam vda in glasu svoje vesti ne posIuša! V začetku še kake krive, nestanovitne golufive razveseljevanja vživa, pa njegov konec je zdihovanje in revšina. Po cvetkah se sprehaja, pa nanaglama se v brezno pogrezne, ki so ga cvetlice njegovim očem skrivale. Gorje, gorje mu, kdor ima po prepovedanim veselju poželjenje! Misli, de se cvetečimu rožnimu germiču približuje, in stegne roko po roži, kar plane huda, strupena kača iz germiča, se ga ovije sedemkrat in ga davi in grize brez prenehanja s strupenimi zobmi!« 
Včasih je vprašal, ako ravno so mu še dostikrat povedali: »Ljudje! Ali je res, de so grofinjo in njeno dete zopet našli? Ali je res tako, ali se mi je le sanjalo? Nak', nak', ni se mi sanjalo ne! Tako je, gotovo je tako; verjem. Zakaj poslušajte,« je potem z milim glasam dalje govoril: »Bog se strašno mašuje. On jo je iz te ječe tu rešil, in mene vanjo pahnil. Tukaj, tukaj je sedela,« je rekel in z roko je po rudečih tlah udaril, »tukaj na teh tlah je sedela, kjer jes zdaj sedim. Ali mi zdaj verjamete, de je Bog pravičen.« 
Drugikrat je rekel: »Hvala Bogu, de še zaj pridete po-me. Le peljite me tje na moriše. Rad grem!« je rekel in vstal: »Nedolžno mater in nedolžno dete sim vmoril — zato mi morajo tudi glavo odbiti. Nedolžno kri sim prelil — poglejte le mojih rok; vse so kervave — glejte čez in čez so kervave! Glejte, potoki solza, ki mi iz oči derejo, jih več ne izperejo. Za to moram tudi svojo kri na morišu preliti. Pa rad storim to! Bolje je po rabeljnovim meču umreti, kakor martro tu — tu notri« na persi je pokazal — »še dalje terpeti!« 
Včasih je ljudi koj, ko so vrata odperli, stermo pogledal, se je po tem strašno posmejal in djal: »Tako! Ali vas vunder tudi pripeljelo! Jelite, vi ste se tudi dali od hudiga poželjenja zapeljati; ali ste tudi nedolžnost zapeljali? Kaj? Pokažite mi svoje roke, če se jih ne derže tudi solze kake nesrečne matere ali pa kri kakiga nedolžniga deteta? Ne pokažete mi jih, se ne upate, mi jih pokazati? — Zdaj vem,« je po tem strašno zavpil, »tako je! Vaše roke so polne kervi in solza, kakor moje. Hudobneži ste, kakor jes. Le k meni pridite! Glejte« je dalje govoril in se je na stran pomaknil, »glejte, tu je za prihodnje vaš prostor. Vsi ti hudobneži grejo k meni tukaj notri!« —— 
Prestrašeni otroci so jeli na glas jokati, vpiti in svoje obličje v ohlačila svojih mater skrivati; mladenči in device so terdno sklenili, serca pred takimi grehi varvati, ki poslednjič v tako revšino pripeljejo in marsikteri mož je mislil, in marsiktera žena je glasno rekla: Bolje je človeku v pušavi zeliša in korenine jesti in nedolžnimu biti, ko Genovefa — kakor v grofovskim gradu z Golam obilno živeti in hudo vest imeti in tako umreti.« 
»Prav imate!« je rekel ječar, ki je železne vrata zaperl; in če hudobno življenje na zemlji ravno tako hudo ne konča, se vunder na unim svetu še bolj hudo izide. 
V tem brezupa polnim stanu je Golo mnogo let živel; če je njegova smert bolj mirna bila, se ne ve. Pravijo, de ni dobil pred pokoja, kakor ko so mu poslednjič po njegovi volji pravico storili in ga ob glavo djali. 
Dvajseto poglavje. 
Še nekaj od košute. Sklep. 
Otroci so hotli, ko so Genovefo, Boleslava in Gola vidili, še tudi, kakor je še otročja navada, košuto viditi. Grof ji je dal poseben lep hlev zidati. Prosto je po dvoru in po gradu hodila. Večkrat po dnevu je po stopnjicah do Genovefine sobe prišla, in ni je bilo odgnali, de so jo za nekoliko časa k nji spustili. Pa s vsim ljudmi je bila priljudna in iz rok je jedla; še lovski psi ji niso nič žaliga storili. Otroci so se tudi lepe živali veselili, ki so ji kruha dajali, jo božali, in matere so rekle: »O Bog, ko bi te živali ne bilo, bi bila naša mila grofinja in naš ljubi grofič v pušavi poginila.« — »Zato se ne sme nobena zver terpinčiti!« je djala keršenca, ki je imela zvesto žival opravljati. »Ko bi vola ne imeli, ki ga v plug vpregamo, in tudi krave ne, ki nam mleko daje, nam bi se ravno tako hudo godilo, kakor bi se bilo ljubi grofinji brez košute v pušavi godilo. Pa kaj še, ves svet bi nam bil pušava brez žival. Malo obdelanih njiv bi se vidilo, in naj lepši travniki bi nam nič ne pomagali. Torej ne terpinčite živine — in hvalite Boga za te dobrote.« 
Doklej je Genovefa živela, se ne ve; to pa se ve: Dokler je živela, je živela v veselju in neizrečeno veliko dobriga je še storila, in njen konec je bil miren in blag. Njeno življenje po prihodu is pušave je bilo enako lepimu, mirnimu pomladajnimu večeru po hudim vremenu, ki je srečno minulo, in njena smert je bila, kakor lepi, mili zahod solnca, ki še sije in blagoslov razliva, dokler tudi njegov poslednji žarek ne vgasne — temuč se le našim očem skrije, de bi se zopet lepši v drugim svetu prikazal. 
Pri njenim pogrebu je bilo neizmerno veliko ljudi, in vsi so na njenim grobu solze točili — pa nihče bolj vročih, kakor Grof Vojnomir in Boleslav. Zvesta košuta se je na njen grob vlegla in ni več vstala. Nobene reči, karkoli so ji kladli, se ni dotaknila, in nekiga jutra so jo mertvo, na grobu dobili. Grof je dal Genovefi lep spominek iz draziga marmorja postaviti, na kterim je bila zdolej tudi košuta s kamna izsekana. 
V pušavi je dal grof po Genovefini prošnji pušavništvo vložiti. Na desni zraven Genovefine votline je bila kapelica. Škof Hidolp jo je posvetil, in ljudstvo jo je cerkev gospe imenovalo. Genovefina zgodba je bila lepo na stenah izobražena in mali leseni križ, na kterim je bilo toliko drazih spominkov, so dali — to de še le po Boleslavovi smerti — v zlato vkovati in na altar postaviti. Na drugi strani votline je bila pušavniška kočica in pri nji lep vertec, po kterim se je vir stekal. Mnogo ljudi je zmiraj tjekaj hodilo in prijazni pušavnik jim je vse — mali križ, pild, votlino, kamen, na kterim je Genovefa klečala, vir, iz kteriga je pila, kazal; pripovedoval jim je Genovefino zgodbo, in odražene in mlade je opominjal, se po njenim lepim izgledu ravnati. 
Ljudstvo je Genovefo kakor svetnico častilo. Skoraj po pretečenih sto letih so se še sivi možje hvalili. »Ko sim še otrok bil, sim Genovefo vidil!« In pripovedovali so poslušajočim vnukam, kaj jim je kdaj povedala. 
Vojnomirovi grad, sploh le Vojnomirovo, imenovan, kjer sta Vojnimir in Genovefa prebivala, se je bil ta čas poderl, in ne dalječ od Koblenca so le razvaline po imenu »Staro Vojnomirovo« viditi, pa čestenje in ljubezen do Genovefe še ni vgasnila v sercih ljudi. Mnogo krasnih cerkev so v njen spomin zidali in marsiktera žena in devica se v pobožen spomin še dan današni Genovefa imenuje. 
